Zame in Zate

Nekaj za jutri, ko bo leto sveže in obljube še žive.
Ko bo dan nov in še nezapisan. Ko bodo drevesa starejša, ptice bele in nasmehi zaspani.
Ljubezen bo toplejša, objemi tesnejši in oči bolj iskrene.
Tako lepo, srečno, veselo, žalostno, osamljeno in odmaknjeno lebdi med spomini.
Smehu nasmehneš, solze pozabiš.
Sanjaš sanje in v njih živiš.
Poljubi z okusom gozdnih jagod,
smeh ko ležiš na skriti jasi,
tišina med miljoni misli,
nasmehi prikupni in modre marjetice. Ko rasteš, ko dišiš, ko si manjši od pomladne trave in ko potuješ z metulji. Ko nabiraš zvončke in ješ trobentice.
Včasih opaziš omet ki odpada in ozke uličice z visokimi hišami do oblakov.
Kolesa z velikimi košarami, stari okenski okviri, jesensko listje, veter s severa in prevelike volnene rokavičke.
Včasih glasne ulice, včasih tihi šepet. Te srečam, te pozdravim, objamem in pritisnem poljub na lice. Ti podarim majhno darilo z Zeleno pentljo.
Ko prespim jutro in vstanem ko so piškoti pečeni. Kukam skozi ključavnico in opazujem svet tam. Ogledujem izložbe in štejem cekine. Ko pride december z cimetom in lučkami, z glasbo, z možmi in škrati.
Ko se sprehajam po vrtu in lovim snežinke. Skrivam se za drevesom, pa vendar me vidiš. Pomahaš in se nasmehneš, ko mi postane nerodno. Ko fotografiram in se čudim kako je lahko, ko gledam skozi okno in si brišem solze, ko navsezadnje se zbudim in ti še spiš ob meni.
Kako je svet lahko tako čudovit in kako sanje tako resnične.
Vse se skriva za nečim podobno nasmehu.

Buffy

Slišim svoj utrip in vsak izdih.
Štejem ritem in poslušam na drugačen način.
Čutim in si predstavljam kot življenje.
Zadržujem nekje in se smejem.
Vendar ne opaziš.
In počutim se z vsakim trenutkom bolj slabotno.

Ko besede letijo sem in tja, ko pogledamo izpod kape, ko se začne večer in prebuja jutro.
Ko te imam preprosto najraje in ko te pogrešam.
Ko vse pesmi zadišijo po zimi in ko odigramo s prahom posuto pravljico.
Ko enostavno vse zbledi in se iščemo v spominih.

B.

Neskončnost brez konca

Končala z izpiti in oddala programe.
Majhne zvezdice na rožnatih laseh z različnimi kontrasti in okrašeno mesto.
Velika jelka, ogromne škatljice, rdeče nogavičke, kuhančki, lučke in glasba.
Po okusu tvojem in malo mojem.
Ne pozabi na cimet in male čokoladne muffine z jagodnim sladoledom.
Vse malo ujeto v prijeten večer.
Ni zadnji, niti prvi, mogoče nekje med 2 in 7.
Sva se letos že srečala?
Sanjala, tavala, niti ne vem kje, niti kdaj. Najbrž pa na poti domov.
Tema, večer, le avtobus ki se ustavi na postaji in odpre svoja vrata za zmrznjene potnike.
Prijazna gospa z rdečim klobučkom in nakupovalno vrečko polno bonbonov ki jo nese k svojim malim vnukom.Velik gospod z sivimi brki, ki se pomika počasi in sede poleg mene.
In še nek majhen fantek ki zbegano išče prost sedež.
Vrata se zaprejo in postane malo topleje.
Okna so še vedno zarosena da ne vidim lučk in mesta, ceste in ljudi, snežink in mraza.
Mika me, s prsti na rahlo udarjam po torbi in se uskljajujem z glasbo, ko najdem pravi ritem in začnem še z levo.
Še bolj pa me mami da bi kot otrok z prstom drsela po površini in risala kar bi hotela.
Ostala sem le pri drobnem in majhno neprimerno čudno butastem pogledu na drobne kapljice, tik pred mojim nosom. Vendar sem opazila le jaz. Še ena poleg mnogih stvari ta dan.
Še vedno smo na istem mestu, še vedno tukaj na postaji.
In ritem je prešel iz norega na malo mirno drugačnega. Malo drugače, ko me zanima zakaj tako dolgo.
Še potem ko smo speljali in sem odvrnila pogled od majhnega proti tebi si nisem uspela razložiti.
Nasmehnil si se in se vsedel na prost sedež ki si ga opazil.
Nisem se zadrževala in ni mi uspelo prikriti želje da te opazujem z besedo ki je ne najdem.
Strmel si skozi okno in pomislila sem celo da opazuješ kapljice in razmišljaš o tem kar razmišljam trenutno tudi jaz.
Smehljala sem se in zaspala v mislih na ta večer.

B.

Na sredini vdiha ko je trenutek še vedno tam nekje.

Sanjam poletje, ko se sprehajam in gledam proti nebu nad mano.
Sanjam ko hodiš ob meni in se smeješ.
Lepo, prikupno in smešno se smeješ. In to prav ti.
Pokukam proti tebi, pokukava oba in se nasmehneva.
Pripoveduješ mi zgodbe.
Ustaviš se, presenetiš me.
Z smehom me dvigneš in me nosiš na ramenih.
Dotikam se vej in skušam objeti vonj gozda.
Po gozdu, kjer je poti brez konca in dreves neprešteto.
Dolgo časa me že ni bilo tukaj.
In sem in tja, me pogledaš in se zopet zasmeješ.
Butneš se ob mene, in tudi tokrat ti vrnem.
Ko prideva na oblake, se nasmehnem in tam nekje vidim Ljubljano.
Leživa kjer nihče ne najde poti.
Med visoko travo; ti, jaz in travnik ki cveti skupaj z nama.
In zopet sva govorila ure in ure..
in šele takrat se ji je zazdelo da ga že dolgo pozna..

..vdihnila je



Buffy

4 in the morning

Tu in tam
zopet ta dan.
Pikice in pokci. Slim cigareti ki jih profesor ukrade pikici, prijateljici.
Igrivost otrok in zmrznjeni prsti. Volnjen pulover in topli škorenjčki.
Čaj iz gozdnih sadežev, kocke sladkorja, skodelica in žlička.
Kuhanček z klinčki in gosti lasje ki se skrivajo v dolgem šalu.
Norost in ura ki se ne konča.
Zaprem oči, misli se skrijejo pred žarnico, zatavajo v črnino in nekam na drugo stran kjer čaka me moj prijatelj.

Torek v decembru. Nekje vmes.
Zgodaj zjutraj, brez tiktakanja, brez sončnih žarkov.
3:47

Toplo je in sama v veliki postelji velikega stanovanja.

Stopim na prste in tako se plazim sem in tja.

Razgled.

Vonj po kavi, ko v pižami sedim na terasi. 

Mehke nogavičke in prevelika pižama z slončki in rdečimi gumbi.

Skodelica kave ki jo objemam in me greje.

Opazujem kako pikice počasi padajo na hiše in svetilke.
Nekaj čarobnega, kar nihče ne zna.
Mehka snežna oddeja, kot odejica majhnega škratka.
Veliko jih je, in še več. Belo mesto, črne ulice in nič drugega.
Nikogar. Tihi promet. Tu in tam.
Prazna križišča. Hiše še spijo.
Barvne lučke in okraski, velika jelka, otroške učke in božične zvezde.
Samo toplota in razgled da se najdeva v mislih.
Opazujem do jutra, ko se malčki prikažejo na okna, se smehljajo in opazujejo mesto skozi okno.
Mesto se prebudi, ko smuknem v posteljo.
Svoj delček sem že našla.
Pa kaj če zamudim na uro matematike, ki se mi rahlo gabi.
Mali,
droben jutranji nasmeh.

Secret

Tišina in nemir v glavi.

Tema.

Brez sapice.

Ko...

sunek vetra udari ob glavo in mi totalno razmrši lase.

Mrši in jih ponaša na vse strani.

Mraz in čuden vonj po nečem.

V pižami in gozdu postlanem z listjem.

Nihče me ne zmoti.

Z zaprtimi očmi v objemu lune stojim na robu jase in si grizem ustnico.

Do jutra, ko v postelji zaprem oči.

Moja noč, tvoj dan.

Nekaterih stvari ne vidiš, pa še vedno obstajajo.

Prikupno za tvojo domišlijo

Tako droben začetek dneva, tako lep, tako preprost in obdan z vonjem po jutru.
In postal je še lepši. Brez pričakovanj sem se prikradla v vrt in sedla na gugalnico.
Malo sem zašla, vendar sem bila še vedno z mislimi nekje tam, pri šoli.
Lahko bi besede prepisovala sem in tja, pa še vedno bi ostalo enako in dan še bolj obdan z metuljčki.
Nič drugega, samo opazovala sem vse okoli sebe. Kapljice jutranje rose so se bleščale, barve cvetov so ti odprle oči in tih šepet in smeh otrok sta nagajivo poskakovala na igrišču. Ne gugam se, dovolj je le da sedim in imam zaprte oči. Ne vidim nič lepše, mogoče le čutim malo drugače.
Majhen ribnik, malo drevo in jaz.

Nasmeh zate, iskrice zate, beseda zanj in objem za njih.
Tu in tam, na vlaku ali pod uro.
Prikradeš se mi za hrbet in me objameš okoli pasu.
Nekaj mi šepneš na uho in ko se obrnem že te ni več tu.
Včasih te ni, nekaj dni, včasih se mi rahlo nasmehneš nekje iz družbe.
To opazim samo jaz.
S knjigo v roki hodim domov. Ne gledam predse, temveč le zbrano berem vrstico za besedo in opazujem zgodbo ki se konča na zadnji strani.
Zamujam na predavanje. Iz jope potegnem moptel da pogledam na uro, ko mi na tla pade majhen zelen listek.
Poberem ga in obrnem na stran kjer so drobne črke in 3 besede z rdečim kulijem.
Le kako se je prikradel k meni v žep?
Nasmehnila sem se, zaprla oči in zaspala na travi nekje vmes.

Desno, levo, tu in tam, blizu in malo bližje.
Opazujem, razmišljam, spremljam in nekaj kracam na list pod mojimi prsti.
Krepko, podčrtano, večje, še manjše, prelom spletne strani in trenutek ko besede počasi zbledijo.
Takrat zaprem oči, čakam in se oziram okoli sebe ko brez pričakovanj iščem nekaj ljubkega.
Sonček na modrem nebu in hladen jesenski veter ki mi piha v obraz in mi listje zaplete v rožnate lase.
Pod črno konico nastajajo dežniki, češnje, oblački, kapljice, pravljična drevesa, notno črtovje, cvetlice, drobne zvezdice, ti in jaz, ter oblike v katerih najdeš svojega junaka.
Vse v črnobelem svetu, na 4 kvadratih ki se zlivajo v neskončno celoto.
Slišim nekaj o rdeči barvi in takrat se spomnim na tisto veliko rdečo pentljo ki jo je deklica nosila v laseh. Poleg tega zasledim še nekaj o hitrosti prikazovanja, rgb in cmyk, značke in še 13 nepoznanih besed.
Zbudila sem se in odprla oči ko je zazvonilo. Alice me je spraševala kaj menim o gostoti njene neskončnosti.
Pajčevinasta mreža me spominja na majhne črtaste dežnike, ki jih opazujem z okna..

Berem knjigo z naslovom Džank in mislim da jo bom prebrala do konca.
Komaj čakam na tvoj nasmeh, sanje ali prikupna realnost?
Mogoče te počakam pred šolo kar tako in greva na sprehod ali pa na skodelico čaja z okusom kave?
Mislim da si prav prikupen.

Buffy

Smile

Spoznala sem, ravnokar in pred minuto.
Pogrešam čase ko so bile sanje nekaj, kar mi je spremenilo dan.
Razmišljala, si jih znova in znova priklicovala v misli in se neskončno globoko poglobila v njihovo zgodbo.
Zadnje čase me sanje ne obiščejo.
Zjutraj se zbudim brez zgodbe, brez nečesa kar bi bilo prijetno imeti ob jutru, ko odprem oči.
Trpijo pa tudi moji post-i, ker nimajo rdeče niti in rožic, zanimivih besed in vonja po travniku in zvoku smeha razigranih otrok.
Slovenščina od mene pričakuje da postanem pisateljica in napišem pravljico.
Sanjski princi, konji, dobre vile, palčki, čarovnice in zlobni duhovi so časi ki sem jih že prerasla.
Otroštvo je najlepše in bo ostalo v takšnem spominu okrašenem z marjeticami iz babičinega vrta.
Vendar ne maram pisati o tem, ker to niso moje sanje in najlepše zgodbe so že bile davno zapisane.

Mogoče pa namignem in se rahlo in prikrito nasmehnem ko pomislim na novega prijatelja, ki se je z mislijo nanj ravnokar vpisal v msn. Mogoče je on namesto sanj, mogoče mi lepša dneve ko se srečava. In zato ne potrebujem sanj ker hodi proti meni in na obrazu ima najbolj prikupen in iskren nasmeh kar sem jih opazila.

Buffy, krneki

We share the same sky

Težko je začet zgodbo ki se kar začne in pred njo ni ničesar. Nima niti in mogoče je tako celo mnogo bolje.
Lep dan, topel in sončen. Najljubši popoldnevi z modrim nebom in oblačkom, lahko tudi brez.
Spominja me na vse mogoče. Pretekle dni, osnovno šolo, danes dan z Candy, trenutek, nekaj med pomladjo in poletjem, mladino in ponedeljke.

Tista toplina sonca ki sem ga čutila z zaprtimi očmi na mojem obrazu se konča z današnjim večernim jesenskim vetrom v laseh.
Čudne besede in posmehljiv smeh. Postalo mi je slabo ko sem bolje razmislila in se spomnila nate. Zdrznila sem se in brez besed odšla.
Ne želim družbe, niti pogovora in podpore.
Včasih samo trenutek in misli. V tišini, temi sedim na oknu in zmrzujem v kratkih rokavih.

Še vedno pa se počutim bolje ko diham zrak, ki me prebudi iz odtujenega sveta.
Misli ne moreš ujeti, misli ne moreš zbežati. Tokrat mi ne uspeva bežati.
V roke vzamem kuli in začnem kracati. Čedalje počasneje premikam roko in rišem drobne pikice. Obrnem se in vidim knjigo o Wertherju, ki me je čakala na polici. To je izhod, vsaj začasen.
Ne zdi se mi dobro, ne zdi se mi smiselno vendar vseeno objavim.
Počutim se malo bolje.
Poleg tega pa se star topel les in sveža zelena trava z vonjem cvetlic na kateri ležim spremeni v nekaj sivega brez življenja in čarobnosti. Zmrazi te in tako vstaneš in greš. Ne pogledaš nazaj. In tako stojim pod drevesom in opazujem travnik na katerem si se nasmehnil in mi rekel da pišem preveč lepo in bodo opazili da je prepisano.


Preveč lepo, vendar je resnično.

Buffy

Slike, moja stvarca

Makismalno zanimiva

Zagrizla v papir, zaplavala v misli.
Peljali sva se v avtu. Mummiy je našla tisto kar sem skrivala.
Bila je jezna.
Dolgi pogovori, kratke besede, strmenje skozi okno, potenje in moreča tišina.
Vendar ni trajalo dolgo.
Trajalo je nemogoče kratko in nerazburljivo.
1 ura je pretekla ko sva stali v vrsti in plačevali majico ki mi jo je kupila.
Poleg tega sem po njenem mnjenju postala nekaj, kar nisem pričakovala da bo kdaj izgovorila..
Všeč so mi punce. Tako meni ona.
Šok.
Bila sem presenečena.
Rekla je da ji je vseeno za mojo spolno usmeritev, vendar da le želi vedeti resnico.
Globok vdih in tako sem ostala pri zavesti.
Kar sem slišala mi je bilo nepopisno všeč. Brez besed, nemorem vrjet.
Smešno in zelo zabavno. Odgovorno, premišljeno, zrelo in človeško.
Seveda mi po glavi hodi samo Max.
Odštevam sekunde. Ure in minute.
Spomine in trenutke. Sončni žarki in vročina.
Z Laškom v roki ležim na travi pod drevesom in opazujem krošnjo.
V oblakih najdem morskega psa in veveričko.
Domišlija na nebu nima meja. Ker nebo nima meja.
Z nogo neprestano brcam v prazno. Nevem kam naj gledam, vem kaj si želim poslušat.
Skupino poznam kot bi živeli pod isto streho.
Kot da bi zvečer vadili v kleti, jaz pa bi ležala na postelji in poslušala ter občutila udarce bobnov.
Glasba z besedilom, kot da bi prišel iz njegovih ust.
Tako resnično, tako realno in tako kot življenje mladine.
S prsti udarjam po mizi in čakam da pride čas.
Nadaljevala bom z ustvarjanjem tetovaž.
Ob naslednjem post-u bodo objavljene tudi ideje. Obljubim in upam da ne pozabim.
Še vedno ljubim Mansona.
Enostavno poseben.
Kakor želiš. Večinoma pa se me zapomnijo pod imenom

It's in our nature to kill each other

Ti lahko zmanjka besed?
Misli?

Brez nadzora, brez pravil

Zelena hiša, zelena posteljnina, punk, zablujena generacija, svetloba ki prihaja iz zaslona,
tema, večer, njegova prijetna soba, mi2, prazna hiša in petek.
Objel me je. Topel, prijeten, najljubši objem v katerem bi lahko večno sanjala.
Obrnila sem se, dvignila glavo in potihem občudovala njegove oči, za katere ne najdem besed.
Z rokami sem ga objela okoli vratu in se kot miška stisnila k medvedku v objem.
Njegova jopa je dišala po mehčalcu, čisto sveže in tako kot vse kar opere njegova mami.
Glavo je naslonil na mojo ramo in začutila sem da je zaprl oči. Nekje v mislih zatopljena misliva drug na drugega.

Pridi, greva!

Greva kam?!?

Ven.. Ugasni luč.

Pa saj sva komaj prišla v sobo?

Skakal je po stopnicah navzdol in res si nisem želela zaradi mojih butastih vprašanj ostati izgubljena v hiši. Ugasnila sem luč, pogledala proti računalniku ki je le bledo osvetljeval sobo, se nasmehnila, zaprla vrata in stekla po stopnicah navzdol za njim.
Ugašal je luči, dokler le nisva prišla do vhodnih vrat. Obul je svoje superge in prav tako jaz. Ko je že skoraj odprl vrata, se je obrnil proti meni in se skrivnostno nasmehnil. Pritisnil mi je poljub na usta in že sva za zaklenjenimi vrati stala zunaj.
Topel poletni večer. Prijel me je za roko.
Kam?

Z njim.
Buffy

We're plastic but we still have fun

Uau, nekaj časa je minilo od zadnjega post-a.
Brez idej, niti zamisli.
Ogromno dni, ur, minut, sekund in še vedno sem brez besede.
Pobegle misli, prazne ideje, iščem črko ki bi začela zgodbo.
Čakam da moj najljubši prijatelj bere besedo za besedo počasi, z občutkom in na glas.
Mislim da veš, da si to ti.
Dnevi so lepi, hmmm... Max. Isleen, še kaj?
No ja, nevem če te sploh poznam.
Misli mi bežijo z strani na drugo. Drugo stran. Nočem, vendar sem kljub temu zmedena.
Z Kimmy sva govorile o njem.
Mogoče bi res morala poskusiti.
.. in mogoče je vse, kar mi je uspelo narediti do sedaj, mogoče oz. nič

Našla sem misel.
Vem kaj hočem. Moj pogled z stanovanja. Sanjam o njem, vem kako izgleda in zagotovo je ogromen. Sodobno, čudaško, nerazumljivo, prostorsko in prijetno.
Opis ne bi bil dober, ker ni primerljiv z idejo.
Pa vendar ideja ne šteje, če ni prenešena na papir. To je tisto kar šteje pri načrtovanju in arhitekturi.
Tako daleč, tako blizu.
Do tam ne bo beda, v pričakovanju, ampak parti-parti in trud, da zopet dosežem nekaj.
Mogoče se ravno sedaj spravim risat načrt. U-aau.

Kat Von D in Bam Margera. Življenje, zabava, tattooji, heartagram, jack ass, pamet in sex.
Sounds good.

My lashes are dry, purple teardrops i cry,
it don't have a price, loving you is a cherry pie

Hell Hot

666

Samo za njega

NARTN'K SPIZDI

Ne ostane mi nič druzga kot jok in tišina.
Jeza je že davno izpuhtela, praznina ostaja. Praznina ko neveš kam bi se dal, kaj bi počel, na kaj bi mislil in zakaj bi sploh kaj počel.
Res sem si želela in vse sem financirala sama. Rojstni dan in moji prihranki.
Nekaj, kar sem si kupila čisto sama.
Najprej sem dvomila v Florido, dokler ni dokončno in resnično izginila, zdaj pa izgubljam upanje da obiščem nek glasbeni Summer camp.

Karto sem kupila že februarja. Zastavila sem si. Naredim letnik, odidem na camp.
V primeru da imam popravni izpit, prodam karto ker si je nisem zaslužila.
Naredila sem ga, in zdaj ne grem.
Ker ima Mummiy svoje mnenje ki je tisto ki vedno preglasuje mojega.
Ona je tista ki ima vedno prav.
Vedno.
Bom vsaj vedela za naslednjič da je bolje da si ne zastavljam ciljev in jih skušam doseči,
ker jih tako ali tako ne bom videla.
Torej mi ne preostane drugega kot da ostajam brez ciljev.
Živim življenje in delam zato ker je takšen standard življenja.
Tako so živeli vsi, danes imajo družino, hišo in so srečni.
Ne vrjamem v takšen krog življenja.

Imeli sva sanje. Candy in Abby. In Willow, Sherr in ostali.
Skupaj bi kampirali. Zjutraj bi spali dolgo, odšli na delavnice, kopanje v reko in zvečer na koncert.
Bilo bi popolno. V naravi z majhnimi šotorčki.
Tudi Isleen bo tam. Vendar ni on tisti, zaradi katerega bi si tako močno želela biti tam.
Prvič bi bila nekje z svojimi prijateljicami.
Prvič sama, brez nekoga ki bi me nadziral in me omejeval na uro.
In kaj je tisto kar bom imela od poletja?
Kar sem si zaslužila, ker sem naredila letnik?
0.(nič).

Razočaranje, resnično globoko in neznansko močno.
Nekdo mi je vzel mojo škatlico. Tisto z rdečo pentljo.
Imam možnost da jo prodam ali pa jo odprem in gledam prazno.
Vsak dan, celo poletje.
Krivično je in po vsem sem kriva da zdaj tudi Candy noče iti.
Podarila bi ji karto, da bi odšla z njo kakšna druga prijateljica, vendar tega noče.

Razočaranje nad seboj, čeprav nisem kriva.
Vedno jaz.
Mislim da je to vse in da ni ničesar kar bi lahko dodala.
Komaj čakam da obiščem to praznino in neznansko uživam v njej.
Abby

Strte, zlomljene in izgubljene sanje

Lahko se pretvarjam in igram. Se skrivam, zatiskam oči in se delam da ne slišim.
Vendar globoko se zavedam da je drugače. Da ni tako kot si želim.
Da ni tako kot bi lahko bilo.
Ni vse tako kot sem sanjala. Niti ni podobno.
Ni se več mogla zadržati.
Odprla je oči.
Ni več prenesla pritiska. Solza je počasi zdrsnila po licu navzdol in kapnila na mizo.
Sledilo jih je še mnogo. Neenakomerno v času in količini. V takih stvareh si želi da nebi obstajala, da nebi čutila in nebi živela. Stvari bi spremljala le skozi prozorno steklo.
Vse bi ostalo enako. Slika, zvok in beseda.
Le čustva bi bila brez izraza, brez veselja, žalosti, navdiha, hrepenenja, želje, sreče in joka.
Čustva bi bila preprosto izbrisana.
Prenaša se iz ljudi na ljudi, hitreje in ne popušča. Vsak doda še svojo zgodbo in jo izdihne do konca. Nekdo jo prejme in svojo zgodbo poda naprej.
Na koncu pa čaka ona, ki prejme jezo in žalost vseh.
Bilo je vse vredu in nerazburjeno, dokler ni odprla vrata in me začela kriviti za vse po vrsti.
In želje ki sem jih imela. Na katere sem mislila in jih sanjala.
Prvič bi bilo moje poletje sanjsko.
Lahko bi bilo, vendar ne bo.
Sanje so se sesule, še pred njo.
In jaz bom že drugo leto zapored poletje opazovala skozi sončna očala v mestu.

Vedno je vrsta in vedno je nekdo ki stoji na koncu.

Sunday

Tukaj, trenutno, zdaj,.
Z je na tipki y, Š na tipki [, ž na /. Zmeda, vendar ni težko, navadiš se. Sčasoma.
Na floridi čas teče hitreje ali pa zaostaja. 6:16. V desnem kotu spodaj. Orodna vrstica.
Harry še ni našel časa da bi to spremenil, mogoče pa niti nima namena tega naredit.
Zanimivo je vedet čas ki teče drugje.
Spyku niti čas ne pomaga. Včeraj, ko sem visela tu, sem spotoma pogledala na telefon.
Message. Povedal mi je, da se ni mogel več zadržati, pogrešal je najine smse in to je razlog da mi je poslal še enega.
Presenečena nad sabo, bila sem ga vesela. Mislila sem, da bo takšen kot vsi prej. Vendar ni. Že prej sem bila prepričana v to. Pogovarjala sva se, to je to. Vse bo ostalo enako. Spyke še vedno ni obupal. Mislim da ga realnost ni ujela, ga prekrila in butnila z glavo ob tla.
Mmmm, Isleen. Še vedno brez besed.

Harry, kako se reče...?

There is nothing else to say.
Harry in Sher sta mi pomagala to sestavt skupi. Poor little me.
Sher bi rad nadaljeval z igro.
I g2g now.
Be cool, talk like this.
Abby

Jaz in Alanna. Dolgo časa se nisva vidli, pogrešali sva se. Končno sva najdle čs za druga drugo.
Ob sladoledu in Cockti. In čudni natakarci, ki se pogovarja s seboj.
Ogromno stvari se je pripetilo, ogromno čvekanja o vsem.
Popestrila je moj dan, ki je bil začet ne preveč optimistično. In ona je tista s katero sva kopali rove pod ograjo samo da sva se držali za roke, gradili stanovanja iz legokock še lansko poletje, odšli po namišljenih nakupih, imeli papirnate denarnice, se gugali v tisti beli mreži, igrali v kletnem stanovanju in šteli listnati denar. Vsa poletja od kar sem.
Alanna je že v 3. letniku. Vendar je prav takšna kot jaz. Vsaj jaz jo jemljem tako.

Pospremila sem jo na avtobusno.
Oziroma sva bili na poti tja.
Hodili sva po dolgi ulici in se pogovarjali. Srečali sva nekdanje sošolce. Moje nekdanje sošolce.
Dve izmed njih ostajata še vedno na šoli z mano. Umetniki smo.
Nekaj smo rekli, kam gremo, s kom in kdaj. Običajno vprašanje kar se tiče petkov.
Za trenutek sem se obrnila proti smeri v katero sva bili namenjeni.
Meglena slika, ker sem se v trenutku obrnila nazaj.
Bum.
On je.
Spet in ponovno on.
Klicala sem Taffy. To drunk for this.
Pokličem jutr.
Črtica utripa jaz pa napišem
Sweet dreams, bitches


Abby

One last time

Vedno si govorim da se bom oglasila.
Da bom povedala kar bi rada povedala.
Se izpopolnila v iskanju novih besed in povezavi stavkov.
Ponavadi se odločim za večer. Del dneva ko je vsega konec, ko si sam v sobi, svoboden v mislih, bolj ali nikakor zadovoljen nad dnevom in sabo. Spomniš se vsega kar se je zgodilo in upaš, sklepaš, želiš, hrepeniš po tem kar se (mogoče) bo zgodilo.

Spyke in jaz sva zaprla knjigo.
Oziroma sem jo zaprla sama. On pa je samo sedel in me opazoval, kako sem se dotikala platnice ter drsela po njenem robu dokler je nisem na rahlo dvignila in zaprla.

Hodila sem po mestu, bilo je sončno popoldne. Vedela sem kaj me čaka. Vendar sem bila pripravljena. Razmišljala sem, kako bi se lahko izognila takšnim dogodkom in ostala v prepričanju da je to nemogoče in je stvar s katero živimo vsi. Nekaj neizogibnega.
Stvar(i) so pogosto strokovno in ne preveč prijazno imenovane odločitve.

Stopala sem po asfaltni stranski cesti ki ima konec. Dvignila sem pogled in ga zagledala na drugi strani mostu. Čakal me je. Opazila sem tudi da ima krajše lase. Prikupno, vendar to ne spremeni ničesar. Skromen začetek pogovora in še skromnejši je postal kasneje.
Pogovor je izginil. Niti besede.
Odšla sva v park z visokimi drevesi in ogromnimi krošnjami, pod njimi pa je rasla trava, ki je bila pomladne barve v kateri si opazil tople sončne žarke. Med njimi si opazil na novo zgrajen otroški park, ki je postal že zelo priljubljen. Veliko otrok, veliko lovljenja in ogromno iskrenega smeha. Brezskrbno otroštvo.
Nekoč sem že govorila o tem parku. Tokrat pa je bilo nekaj. Nekaj kar je manjkalo in je dan postavilo v drugačno luč. Ni bilo metuljev ki so me vedno ganili ko sem se sprehajala tam mimo.

Sedela sva na klopco. Imel je upanje. Dokler nisem globoko vdihnila in začela.

''Spyke, mislim da tako ne bo šlo več naprej.''

Iskreno, težko in zelo jasno. Mislim, da ni bilo ničesar, kar sem v življenju povedala težje.
Vedela sem. Izraz na obrazu niso prekrile solze, vendar nekaj kar te preseneti bolj kot karkoli drugega na svetu.
Razložila sem mu. Imela sem razloge. Počutila sem se obupno. In še vedno se.
Nekaj kar sem naredila zase. Odločila sem se. S časom sem bila vse bolj prepričana, dokler mu tega nisem povedala.

''Spyke, vse bo ostalo enako. Prijatelja bova, še vedno se bova videvala, še vedno bova hodila na kavo, še vedno bo tako kot je bilo še včeraj... le skupaj ne bova več. Vedno sem ti na voljo. Ne bodi žalosten. Trudila sem se in se prepričevala da bo bolje, da bom znova začutila tisto kar sem čutila še nekaj tednov nazaj. Vendar je bilo čedalje bolj jasno. Moja čustva so zbledela. Nimam več moči. Ne morem ničesar več spremeniti. Zadnja stvar ki bi si jo želela, je da trpiš. Če bi mi ostalo kaj drugega na voljo, bi vzela drugo. Bilo nama je lepo, vedno se bom z veseljem spominjala te zveze. Želim da veš, kako popoln si, kako zelo lepo mi je bilo s tabo, kako dobro sem se počutila ob tebi in kako srečna sem bila. Vse sem ti lahko zaupala. Vesela sem da si mi povedal stvari ki so te motile. Bil si nekdo, ki me je postavil na tla in mi dal misliti. S tvojo pomočjo sem se začela zavedati napak ki jih prej nisem opazila. Ne bi morala dobiti boljše osebe kot si ti. Ko se vsaj ne bi končalo tako..''

Več kot sem povedala, bolj se je začel zavedati da ne sanja in ne doživlja nočne more.
Tokrat sem bila jaz tista ki sem ga postavila na realna tla.

''..Nikoli več ne bo enako. Ne predstavljaš si, kaj mi pomeniš. Koliko časa bom potreboval, da bom pozabil.. Nočem vreči stran tega kar imava. Kaj sem delal narobe? Žal mi je da sem ti govoril stvari ki so me motile. Res da sva se zadnje čase veliko kregala, vendar bi se lahko potrudila in se zopet imela lepo. Lahko bi imela samo neke vrste premora, da bolje razmisliva. Nočem te izgubiti...''

Nočem da bi se prepričeval v nekaj, kar ne obstaja. Nekaj, kar se ne bo vrnilo.
Ne želim da misli da sem se odločila preveč hitro in nepremišljeno. Nočem da si zakriva oči pred resnico.

''Spyke.. Poslušaj me. Ni tvoja krivda. Naredil si vse kar je bilo v tvoji moči. Bil si oseba ki mi je stala ob strani in me občasno streznila. Bil si moj, bil si edini ki me je zanimal. Sčasoma sem bila vse bolj prepričana v najino zvezo. Ne vem zakaj se je zgodilo to. Zadnji mesec so moja čustva odletela. Daleč stran. Vse sem premislila, večkrat kot si misliš, in bolj kot sem lahko. In nekega dne sem zavedla da čustva ne poznajo poti nazaj in se ne bodo vrnila. Jaz sem tista ki je kriva. Prosim ne delaj neumnosti. Pisala ti bom, tako kot sem vedno ti. Ne bova se pozabila. Ostala bova dobra prijatelja. Upam da se kmalu vidiva, vse bo ostalo enako, zapomni si..''

Bil je odsoten. Večkrat sem se obrnila k njem. Z rokami si je prekril obraz. Bil je jezen. Želela sem si da bi bil besen name, vendar je krivil sebe. Nikoli ga še nisem videla tako razdraženega. Vem kako bi bilo če bi to nekdo naredil meni. Bolelo bi. Močno in čedalje močneje. Z časom bi izginilo. Vendar nikoli ne bi pozabila. Nočem da bi on doživljal to. Rekel je, naj mu ne govorim tega.
Večino časa sva sedela v boleči tišini. Prebadala je. Delala majhne luknje ki so začele peči in skozi
katere so se pokazale kapljice krvi.


Vstala sva. Gledala sva se iz oči v oči. Ne morem opisati kako je gledati nekoga v oči, ko si ga pred tem skoraj ubil.

''Te lahko objamem?''

Objela sva se in nekaj sekund stala drug ob drugem, dokler se nisva obrnila vsak v svojo smer in se odpravila kamorkoli že...




Ne bo se končalo, še vedno mu bom pošiljala smse, še vedno se bova videla.
Vztrajala bom. Tega ne bom nikoli zavrgla. Preveč bi izgubila.
Še vedno se počutim grozno. Nikoli si ne želim ponoviti tega. Nočem več reči tega. Raje sem tista ki prejme sporočilo, kot tista ki spregovori in zapre knjigo.

Na tipke so mi padale kaplje joka, ki so še bolj zmedle moje misli.
Na koncu sem pritisnila JAVNO OBJAVI, zaprla internetno okno, ugasnila ekran, se vlegla v posteljo in zaspala v tihih solzah, katere je spremljala glasba na računalniku.
Knjige ne bom postavila na kup zavrženih in prašnih, temveč bo ostala na majhni mizici, ki jo bom kdaj in kdaj prebirala in mogoče celo kaj dopisala.

Slike: www.deviantart.com
my obsession of tattoos is still here

Abby

Happy Birthday Dorothy

''Dorothy no, a loh poveš kam nej zavijemo? Dora, ne slišm te.. Govor bl na glas..''
''Rekla je da ko pridemo do frizerskega salona, naj gremo še naprej in ko pridemo na makedam gremo še naprej.. in da bomo potem zagledal kočo, in ja.. to je to.. Itak je nism dobr slišala ker se smeje, pa ne sliš se je, pa usi se derejo uzad in pol še muska..''

(...)

''Pizda, Dorothy mi smo pršli že ful deleč do neke table z napisom za nek kraj, in nobene koče ni blo do zdej, kok časa se bi mogl vozt po gozdu?

... okej, bomo obrnil, loh pride nekdo do ceste? no okej, thnx.''

''Father obrn, predaleč smo šli. Glejmo na desno, nekdo pride do ceste.. Evo, jih že vidim.. Ustavi.''

Prišle sva. Z enourno zamudo, pa vseeno.
Lilo je kot iz škafa.
Candy se je pritoževala nad smradom in neurejenostjo, ker je bila direktno z treninga.
Luže, drevesa, tema in 2 modela, ki sta stala ob cesti in čakala zamudnici.
Tekle sva do ''koče'', ki ni izgledala kot koča. Stiskali sva se drug ob drugo in pod drobnim zložljivim dežnikom skušali ostati čim bolj suhi. Hodili sva po blatu, ko je pot prečkala žaba. Candy se je ustrašila, začela cviliti in jo na veliko obhodila. Povedala mi je da ne mara teh bitij. Tega o njej nisem vedela.

Nisem bila prepričana če sva sploh pršli na pravo zabavo. No ja, ni ravno moje vrste družba, vendar bom preživela oz. bom skušala preživeti. Tudi Candy ni pokazala velikega navdušenja. Vzeli sva energy drink in se vsedli na leseno klop ob mizi. Bila sem rahlo jezna, ker sem pozabila rozne slončke. Nekaj sva še pili, mešanica nevem česa. Nekaj so zvili. Nekaj zelenega. Čedalje bolje sem se počutila. Candy je rekla da ji danes ne sede.
Tudi meni se včasih česa ne da ali pa mi ne paše. Pogosto je to šola.
Domače naloge, urejanje zapiskov, seminarske in projekti.

Candy je tista ki jo obožujem, imam rada, se ji smejem in z njo večinoma preživljam konce tedna.
Vedno me nasmeje, me objame, mi reče o-joj na ta smešnoprikupen način in mi nevede nariše nasmeh na obraz. Sedeli sva in se pogovarjali. Vedno si imava kaj povedati.
Hodili so okoli naju, stegovali roke, se nagnili, predstavili in ponovili najini imeni. Pa vendar se nikogar ne spomnim. Niti imena, še manj obraza.
Pravzaprav je bila večino časa tema, brez luči.
Prijetno.

Za nama je bila majhna jasa, otroško igrišče in igrišče za odbojko. Škoda ker je deževalo in ga nismo mogli izkoristiti. Čeprav imam rada dež. On je tisti ki zbudi nekaj, kar se med sončnimi dnevi skriva.
Medtem naju je ''obiskala'' Dorothy. Vsake toliko časa se nama je pridružila.
Bila je njena zabava, zato je pozdravila vse ki so prišli. Ponudila nama je pecivo, ki ga je spekla njena mami. Candy je seveda zanimalo če je Matej tam.

In Matej je tisti za katerega se zanima Candy. Nevem koliko časa ga že pozna, vem pa da ji je všeč njegova prikupnost in nasmeh. Veliko govori o njem.

''Hmmm... Ja je, glej tamle.. Na klopci, vidiš? Zraven Max-a sedi.''

Zdi se mi da mi je pred očmi švignil rdeč trak iz katerega je narejena otroška in prikupna pentlja.
Nisem pokazala presenečenja, ki sem ga začutila. Sem prav slišala? Je Dorothy rekla Max?
Želela sem si, da bi slišala prav to. Ko je Dorothy odšla, sem se obrnila k Candy, ki je bila neverjetno blizu. Pogledala sem jo direktno v oči in še enkrat premislila.

''Je Max tukaj?''

Nisem potrebovala odgovora, ker sem ga poznala. Prepoznala sem ga. S hrbtom je bil obrnjen proti meni. Pogovarjal se je s prijateljem. Kasneje sta se z njim obrnila proti nama s Candy. Oči, obraz, nasmeh. Še vedno enako. Še vedno popolno.

Izkoristila sem, nasmehnila sem se.
Velikokrat sem se obrnila v njegovo smer, ter ga le za hip pogledala.
Hip, ki ti jemlje dih in te pripravi do tega da si vzameš še enega.
In nato še enega. Kmalu nimaš moči da bi prenehal in se nadzoroval.
Hočeš da se hip podaljša. Vzameš več hipov.
Sliši se podobno kot heroin.

Res nisem pričakovala da bo tukaj. Pokanje balončkov v pljučih. Bilo je prijetno presenečenje. Darilo z rdečo pentljo. Nevem s čim sem si ga tako zelo zaslužila. Nisem iskala rdeče pentlje, sama se je prikazala.
Bila sem tako zelo vesela, da sem se obrnila proti Candy in ji podarila medvedji objem.

''Candy, tako zelo rada sem s tabo.''

Pogledala me je kot majhen kužek z velikimi očkami, mi vrnila objem in rekla:

''O-jooj, pikc.''

Če bi naju kdo opazoval, bi rekel da sva majhni deklici, ki bosta prijateljici celo življenje.

Abby

Whispered voice tearing through dying sky

Lepo je sanjat z nekom ki ve kaj to pomeni. Mnogi tega danes ne poznajo več..

Zjutraj sem se zbudila v lepo sončno jutro. Nič me ni prebudilo, nič zbudilo. Niti hrup, potreba po wc-ju, nič.
Naspala sem se. Odprla sem oči, čisto na drobno in svetloba mi je zaslepila oči. Vendar me sploh ni motilo.
Vedela sem kakšen dan je pred menoj.
Dopoldne in popoldne nisem izkoristila preveč. Tv, tuš, računalnik, web, kosilo, računalnik, češnje..Sobota pač.Presenečenje in pol, Mummiy mi je kupila pink nogavice z leopardjim vzorcem.Mislim da je prvič ko je kupila nekaj kar je bilo po mojem okusu in še več, da je to kupila kot presenečenje.Dvojno presenečenje torej.

Imajo ogromno hišo. Nova zelena fasada, ogromno oken, rjava vhodna vrata,
zelenica okoli hiše, nekaj grmičkov, nekaj dreves.
Urejena hiša na koncu prijetne ulice.
Nevem kako se razumejo s sosedi, nisva še govorila o tem.
Na parkirnem mestu pod streho ni avtomobila temno zelene barve.
Še vedno nisem vedela če je sam. Mogoče je avto na popravilu. Mogoče je doma še starejša sestra.
Bila je že tema. Stala sem pred vhodnimi vrati in bila sem živčna. Prvič sem pri njem. Še sama sebi prikrivam, vendar potiho upam da starcev ni doma.
Pozvonila sem. 2 sekundi in že je odprl vrata. Svetloba luči me je zaslepila, vendar ne za dolgo.
Nasmehnil se je in me objel.
Kratek poljub, nato pa sem se sezula in v novih žarečih nogavicah stopila naprej.
Hodil je tik za mano, ustavila sem se. Nisem vedela kam naprej. V nekem prostoru je sijala luč in osvetljevala še del hodnika. Pogledal me je.

''Nikogar ni doma. Starci so na morju, tako kot večino vikendov, tamala pa je šla za vikend na eno zabavo in bo tam prespala. Sama sva. V celi hiši.''

Oddahnila sem si. Sama pri sebi, ni opazil. Moji koraki so postali bolj pogumni.
Hiša je bila prijazna in prijetna. Predstavljala sem si jo drugače, vendar mi je v realnosti še bolj všeč.
Kuhinja, dnevna soba, hodniki, jedilnica, vse tako domače.
Hodila sem za njim in si sproti ogledovala prostore. Okvir z njegovo sliko ko je bil še mlajši. Mami in oči. Sestra. Neki sorodniki. Veliko rož, spominkov, malenkosti, ki naredijo prostor prijazen.
Iz hladilnika je vzel ledeni čaj, jaz pa sem iz omare vzela 2 kozarca. Tako kot mi je naročil.
Prišla sva do lesenih stopnic.
In lesene stopnice čez nadstropja, vse do njegove sobe.
Bila je čisto na vrhu, in edina tako zgoraj. Odprl je vrata in zagledala sem sobo. Njemu je bila že poznana zato je ni niti posebej pogledal. Na mizo je postavil ledeni čaj, jaz pa sem zraven postavila kozarca. Zaprl je vrata.



Strešna trikotna okna, ogromna miza, na njej priklopljen računalnik in zraven zvočniki, ter udoben računalniki stol iz črnega materiala podobnega usnju. V kotu pa zakonska postelja z posteljnino v temni zeleni barvi. Soba ni imela močne luči, kar mi je bilo še bolj všeč. Sedel je na stolu in lahko sem slišala tipkanje po tipkovnici. Torej imam še čas da se razgledam.
Nisem se hotela ničesar dotikati, da nebi imel občutka da stikam. Omara, v kateri so stvari ki vedno tako prijetno dišijo, stara sedežna, ki še vedno izgleda kot bi bila komaj kupljena.
Predstavljam si kako njegovi frendi sedijo tam in se zafrkavajo ko so pri njem.
Oči so mi opazile vsako malenkost, vsak poster, vsako stvar ki je izstopala. Imel je tudi balkon z kamnito ograjo.Soba je imela osebnost. Mogoče je bila celo tipična fantovska soba. Nisem vedela, ker do takrat nisem vidla še nobene druge, razen Rune-ove. Ko sem se med ogledovanjem počasi obračala, mi je prišel za hrbet in me objel. Njegova jopa vedno diši, njegov nasmeh te vedno prisili da se še sam nasmehneš in njegove oči so tisto od česar ne moreš umakniti pogleda.
Njegov objem je prijeten, nikoli se mu nebi izmuznila. Čeprav sem v preteklosti že naredila. Žal mi je, še danes.
Dobila sem mms. Bom pogledala kasneje.
Opazila sem da je na playlist dodau ogromn zablujene in big foot mame.
Ona je dala mi use,
ona je misli brala, ona je moja mala..




(nadaljevanje, če se zgodi)
Abby/ Ophelia /

Mom, i bought a new book

Brez misli kaj prinesu jutrišnji bo dan,
Lep četrtek, tako kot vsak. Oblačen, sončen, topel, vetroven.
Nedoločljiv, kot so večino moje misli.
Pa vendar se je nekaj spremenilo. Stal je tam kot vedno,
ko vlak stoji pred mano, se obrnem in zagledama Maxa kako stopa naravnost proti meni.
Nima dvignjene glave in negleda naravnost proti meni. Vem pa da je opazil ko sem se obrnila in ga iskala. Vsaj občutek mi pravi, tako.
Vstopil je tam, kjer ponavadi vstopim jaz.
Nekaj lepega. Malenkost, pa vseeno mi polepša dan.
Vsaj malce.
Toliko za povedati o dnevu, nevem kako najti Veliko začetnico in začeti.
Nič extrasupermega dogodivščin, običajen dan, test fizike, naporna matematika, zateženi profesorji, pozabljena denarnica, težave na vlaku. Pa vseeno je nekaj posebnega in opisan je lahko prav tako kot polet z balonom.
Velika začetnica, Velik začetek. Mogoče majhen, skoraj neopazen, toda velik zame.
Težko je narediti tisto. Tisto? Vsak ima nekaj, kar bi rad povedal, pa mu je težje, ker bi to mogoče pomenilo nov začetek. Mogoče konec nečesa, pa vendar brez občutka krivde in prikrivanja nečesa. Nekaj končati, nekaj začeti.
Situacija, premislek, razpotje,
tveganje, zmeda, misli, norost,
pesimistične in optimistične možnosti,
slabost, glavobol, nespečnost,
na kratko: m o o d n o t g o o d

Zase niti ne vem kje sem. Se moram mogoče odločiti?
Kaj se moram odločiti? Takrat pomislim kako težko je.
Mogoče se odločiš narobe, zajebeš.
Mogoče si zajebal že večkrat.
Mogoče boš zajebal še večkrat.
Vendar ne moreš se izogniti. Misli ne morejo nadzorovati vsega.
Zapreti knjigo brez čustev, pozabiti in ne razmišljati o tem.
Graditi nekaj na novo, spoznavati, se mogoče sprijazniti in vztrajati, dokler se tudi to enkrat konča.
Pa vendar stvari še vedno trajajo.
Vendar vse se enkrat konča.
S smrtjo se konča tudi ljubezen. Ali ne?
Tvoje misli, tvoj svet, tvoja domišlija, odločitve, želje, prepričanja, pričakovanja.
Tvoja izbira kdaj z prsti narahlo in čutno potegneš po robu platnice, spomniš vsega in jo z občutkom dvigneš in pritisneš ob liste, polne fotografij, spominov, besed, tvojega sveta in jo zapreš. Težko jo je odpreti. Mogoče je možnost da se premisliš in spremeniš zmoto izgubljena in je prepozno.
Napaka. Error. Na tem živiš, s tem se učiš.
The damage is done. Fix it with a new beginning. New book.


Laško, Taffy, fotografije, slončki, svoboda, prost dan, izsklesana imena, sonček(upam)
tam gor.
Mogoče se zvečer zopet obesim tukaj, mogoče ne.
10x mogoče, nekaj kar še ni odločeno.
Jih najdeš več?
Buffy
Abby
Roza Slonček

Ireland; dreamland

Z družbo sem hodila po mestu.
Precej čudno mesto, nepoznano in podobno Ljubljani.
Ulice, staro mestno jedro, drobni butiki, kafiči, kavarnice, starinarnice in stojnice z nakitom.
Prijetno popoldne, mesto obsijano z toplim soncem. Ne prevroče, brez sapice. Popolno.
Sprehajale smo se po mestu, kar tako, najbrž brez razloga.
Šle smo mimo ulice, ki je bila nekaj posebnega.
Topla zelena, ne visoka, ravno prav velika pomladna trava. Drobne marjetice.
Staro nizko drevo, naslonjeno na star omet, stare mestne ozke hiše.
Sredi vrta pa lesena mizica in na vsaki strani klopca.
Kot nalašč za lomljenje piškotov z koščki čokolade in pitje hladnega pomarančnega soka.
Stara babica, ki dneve preživlja z pečenjem dobrot, je na mizo prinesla komaj da pečene piškote po novem receptu.


Druščina se je razprla da je babica lahko krožnik postavila na sredino mize.
Pripovedovali so si prigode v šoli, dogodivščine, zafrkancije o zapitem petku in srečanja z ljubljeno osebo. Druščina ni bila iz časa svobode, prostih popoldnevov in preprostosti.
Bila je današnja mladina, ki še vedno obožuje babičine recepte in svobodo, pa čeprav jim šola visi za vratom.
Skoraj sem se ustavila.
Med njimi sem ga zagledala. S hrbtom je bil obrnjen proti meni, vendar sem ga prepoznala po smehu in profilu ko je govoril s sosedom. Tako lepo ga je bilo opazovati, medtem ko on mene ni opazil. Tako preprost, tako očarljiv in tako prikupen. Občutki kot da bi se sekunde upočasnile, glasovi družbe postali nemoteče tišji, svet okoli neopazen.
Slišala bi njegov glas, videla njegove oči. Kot v filmu. Si predstavljaš? Jaz si.
Obrnil se je in me opazil. Le opazil.
Nekaj punc iz družbe se je odločilo in odšlo na vrt. Nisem bila prepričana, zato sem z ostalimi nadaljevala pot po ulici. Za vogalom hiše sem se nevede ustavila. Če bi se obrnila in se priključila družbi bi izpadla totalno neumno in butasto. Rue je stala poleg mene in me prepričevala naj se jim pridružimo.
You spin my head right round, when you go down, when you ...
Skrita številka.

Ja?
Zakaj niste prišle še ve? Pridte.

Zdaj se lahko obrnemo in pridružimo družbi in skupaj jemo piškote z cimetovim okusom.
Bile smo povabljene.
On nas je povabil.
Sedeli smo na klopcah. Med nama sta bila še Rue na moji strani in X na njegovi. Nagnila sem se nazaj, da bi ga pogledala, vendar se je on naklanjal naprej. Sklepala sem, da je iskal moj pogled. Tudi jaz sem se nagnila naprej, toda tokrat se je on nagnil nazaj.
Še ena zgrešitev.
Hitro sem se nagnila nazaj in tokrat ujela ta pogled. Slika okoli naju je zbledela in tudi glasovi in smeh so znižali glasnost. Pogled njegovih oči je najprijetnejši adrenalin zame. Počutim se.. super.
V pljučih mi poka, prijetno poka. Kot drobni vodni balončki.

Your cruel device your blood, like ice One look, could kill My pain, your thrill...
5:15, Dremež1 , dremež2..

Bile so le sanje, ne morem reči najlepše ker sem doživela tudi zelo podobne tem.
Jutro in zasanjanost. Še na avtobusu in delno v šoli. Kasneje je občutek resničnosti in ugodja zbledel, vendar je še vedno ostal v glavi.
..Ko bi ta občutek le lahko obdržala cel dan...
Upam da danes sanjam naprej in da me tokrat ne prekine budilka.
Resničnost bi bila popolna in najlepša.
Mogoče pa bo?
Speča Abby/Buffy

Waterproof maskara

Vem proti čemu grem in zato se počutim se tok slabš. Kot da bi brez upiranja in ustavljanja počasi stopala v smrt. Prostovoljno, brez volje, želja, pričakovanj, ogromnih in majhnih daril presenečenja in hrepenenja. Počutim se kot da bi se v nekaj vdala. Povsem mi je zmanjkalo moči, da bi se upirala, obračala ali poskusila karkoli spremeniti na tem kar je znano, določeno in leži v času, ki komaj čaka da me oplazi, odrine in udari ob tla..
Opazilo se je, vendar si nisem mogla pomagati. Nemorem se upreti. Kar se je zgodilo, se je.
Ko sem hodila domov sem odgovarjala na smse ki so prihajali, buljila v osvetljen ekran in pozabila da hodim po cesti.
Prometa ni bilo.
Niti avtomobila.
Zaradi nepazljivosti sem večkrat zašla z poti v visoko travo ali pa se zaletela v grmovje.
Nameravala sem se ustaviti v parku, zlezti v igralno hišico, in z tam opazovati nebo.
Bila bi sama, v tišini, temi, in večerni svobodi. Zvezde, jaz, poletna toplina, zvok reke in misli.
Ležala bi na lesu, v najvišjem nadstropju z odprtim delom, jokala in gledala v nebo.
Vem da nebi morala več zadrževati solz. Spustila bi jih, tekle bi mi po licu in za vrat.
Za njimi pa bi ostali črni madeži. Maskara. Waterproof, vrjamem.
Zame bi bilo sanjsko.
Ne vem zakaj še nisem nikdar naredila tega?

Za razliko od drugih. Večine ostalih. Me ni strah teme. Temnih ulic, prazne ceste, slabo osvetljenih predelov. Mogoče celo raje hodim tam, ko rabim čas. Za misli.
Ničesar mi ne sveti v oči in me ne slepi. Ni ljudi, ni gužve, ni hrupa.
Počutim se bolj svobodno. Takrat hodim po sredini in pustim da mi veter mršči lase.

Preden sem odšla do Spyka, sem šla skozi park. Gledala sem predse, običajna potka.
Zazrla sem se na levo in v sončni svetlobi ki je prihajala od zadaj zagledala sanje.
Visoka drevesa, na travniku, sonce ki prši svetlobo, vonj poletja, toplih večerov,
sanjarjenja, kampiranja in prepušanje opazovanju tistega, kar nam je lepo.
V odboju svetlobe si nad pomladno zeleno travniško travo, zagledal metulje.
Preveč sanjsko.
Upam da sanjam to. Mogoče že danes. Kadarkoli.
Življenje nad oblaki. Mogoče celo pod njimi.


Fotografija je last abby, dont steal, couse in case you will, she'll kill you,
now i wish you sweet dreams, bitches

Režiser z bonboni v glavi

končno frej, ampak res in popolno frej
no, vsaj za en dan, mogoče 2.
V primerjavi z večnostjo, nič. utrinek,pa še to ne.
Pa še vedno oddah od učenja, skrbi in podobnega.

4.50 ko sem vstala.
Za hip se mi je zdelo da sem zamudila,
ko celo sekundo premišljuješ, koliko je pravzaprav 4 in 5o minut.
5.47 pa mi odpelje vlak, sem zamudila?
Sem zamudila kar komaj čakam?
Dojamem da imam še celo uro časa.
Vstanem, plazim se iz sobe v sobo,
sem karseda tiha in nemotljiva, pa vendar se mi zaradi
spanja zapirajo oči in mi pogosto kaj pade iz rok. nenamenoma.
Takrat je edino kar mislim na, upanje da Mummiy ne pride v kopalnico in me nadere,
kaj ropotam, zganjam hrup in zapravljam celo uro pred ogledalom.
Jutra se čedalje lepša, čedalje toplejša in niti ne temna ko se zbudim.
Ni lahko vstati iz postelje, vendar nikakor ni težko.
5.40, z Mummiyine denarnice sunem 2 €, tako kot vsak četrtek in se odpravim proti postaji.
Četrtek je, pišemo slovo, nimam pojma, in me niti ne skrbi.
znam govoriti slovensko, in to šteje ogromno.
pa vendar se malo počutim krivo ker se premalo učim. Premalo ali prepozno.
Eno ali drugo.
Zdaj pa je vseeno. Znam kar znam.
Edini dan ko se v školo peljem z vlakom. Tako zgodaj.
Čakam da se cesta sprazni in stečem čez njo.
Ko zavijem čez vogal, opazim da je tokrat drugače. Njega ni tam, pod uro, pod lučjo.
Niti njegove družbe. Niti nikogar.
Mogoče je zaspal, mogoče mu grem na živce in bo vstopil na drugi postaji, mogoče imajo športni dan, mogoče odpade 1 ura, mogoče, marsikaj..
Nisem ravno razočarana, tako pač je, stojim, tam kot vedno. Oziram se če bo mogoče prišel, če je mogoče on tisti ki gre mimo mojega hrbta.
In zagledam ga. Tam kjer vedno stoji ko pripelje vlak.
Mogoče sem bila samo jaz tokrat, danes, prezgodnja.
Pogledam ga in on pogleda mene.
Pogledam ga in on gleda mene. Še enkrat.
Vstopiva v vlak in se po presenečenju vsedeva drugače. Veliko ljudi je danes. Vagon je poln.
Sedela sem poleg neke zgovorne ženske, ki je bila zaenkrat še umirjena in tiha.
Spyke pa je iskal prosti sedež in prišel mimo, pogledal je, vendar se ni vsedel.
Ah.. Zakaj pa bi se? Kot da bo kdo spregovoril?
Kot da bo kdo kaj rekel?
Bila bi neprijetna prisiljena tišina in zadrževanje. On pa bi razmišljal o čem drugem. O čisto drugi temi. Kot da nebi sedela skupaj, kot da se sploh nebi poznala.
Dan je minil, popoldne pa sem preživela z laškom v roki in mislimi na zapricah.
Lepo sončno in toplo. Prijetno, prikupno, najlepše in fino fajn.
Najraje sem tam. Sedim na travi, opazujem okolico, mesto, vlak, strehe hiš, drevo nad sabo, travo in zelenico, vklesane črke na kočah, ogorke na tleh, mislim si svoje in sanjam.
Tavam, v večnosti, ujeta med soncem in časom, ki se ne spreminja. Dneve prespim tam.
Zbudim se, ko moram domov. Ko sedim, gledat tv, ležim v postelji in razmišljam, mi vedno zaplavajo misli tja.
Kot bi bil raj in sanjski vrt.
Poln spominov in nasmeškov.

Jutri, petek?
Kje bom? Niti ne vem. Nočem se obremenjevati s tem.
Kjerkoli že.
Mislim da bom zažela pisati zgodbo. Vendar ne zgodbo o osebi, vendar o stvareh in prizorih ki nastanejo naključno. Vsaka zgodba bo imela svoj naslov, vse skupaj pa bo knjiga s platnicami.
Nisem še sigurna kako bo izgledala in kakšnega formata bo.
Ne pričakujem uspeha. Želim le nekaj kar nastaja v glavi, napisati na papir. Nikoli ne bo enako.
Mogoče bo nekoč podobno.
Če bo sploh še kdo bral. Te črke, besede, vejice, zgodbe in pesmi.
Misli Roznatega slončka, ki je po poklicu v sanjah čuden režiser.
Predolg naslov, vendar opisuje Abby, Buffy or whatever it is.

Pentlya

tukaj, zdaj.
danes je torek, nepriljubljen, dokaj.
Ampak vredu dan.
Vroče je, pazim da si ne spackam laka.
Vzela sem si čas, čeprav se moram učiti španščino.
Za zgodovino danes nebo časa, na žalost. Javim se v ponedeljek, bo okay?
Premišljevala sem. Mogoče sem v nekaterih stvareh prevelik optimist. Včasih pretiran pesimist,
večinoma realist.
Ne zdi se mi zelo narobe, vendar nekaj pri tem me moti. Nikoli ne bo vse prav.
Pa čeprav to pričakujem, a to so tiste stvari ki bolijo.
Nikoli se ne bo vse izšlo tako, kot si želim.
Pa čeprav mislim da se bodo.
Mogoče se bojim bolečine ki nastopi kasneje. Po tem, ko se tvoje pričakovanje izda za zlagano in ugotoviš da so bile misli le zmota in preveliko pričakovanje, mogoče celo upanje.
Nimaš več ničesar, kar ti je bilo sonce, nekaj kar ti je zapolnilo misli ko si hodil domov iz šole, sameval na avotbusu in ko si ležal v postelji in nisi mogel zaspati.
Dnevi so minevali, preživel si jih polno in vsak lepši dan je bil bližji darilu.
Odvežeš rdečo pravljično pentljo, komaj dvigneš pokrov in ta le sekundo za tem pade na tla.
Nič.
Ničesar.
Vse kar ti je bilo nedosegljivo, kar si komaj čakal da dosežeš, da vidiš, začutiš, izveš, občutiš te razočara in pade.
Ne, ne pade. Ker ničesar ni kar bi padlo.
Nastane zmeda, razočaranje in čudno vprašanje, brez odgovora.

Kaj sem naredil narobe, da si te stvari nisem zaslužil?

Zakaj nisem že prej vedel, da je nasmeh, prikrito veselje in prikupnost v meni odveč.
Še preden si nekaj zaželim, se že zavem, da je mogoče moj trud zaman.
Zato odneham prej.
Mogoče niti ne poskusim.
Niti ne začnem poskusiti.
Misli prekinem in se ubadam z homework, neoddanimi seminarskami in nedopolnjenimi zapiski.
Izognem se mislim. Tistemu kar mi zapolnjuje ''prosti'' čas in mi poganja prijeten občutek po žilah. Neviden in tako poseben.
Občutek nepopisen. Ni besed zanj.
To je to.
Upanje da se hrepenenje uresniči.To izgine.
Pelješ se po cesti, skozi praznino.
In če veš, da te ničesar ne čaka. Zakaj bi se peljal? Vsedeš se na cesto, kjer ni presenečenj, pričakovanj, dviga utripa, noči, večera, glasbe, niti sonca.
Ničesar ni.
In takrat postaneš prazen.
Ne veš zakaj obstajaš in živiš. Ničesar te ne žene.
To je tisto kar občutiš ko je tvoja majhna drobna škatljica, z drobnim pokrovom in pomladno zelene barve pentljo prazna.

Sploh ne vem zakaj sem začela z darili.
Mogoče me je strah.
Da me na koncu ne čaka ničesar.
Ničesar še nisem naredila.
Pa vendar mi je ob trenutkih lepo, prijetno, lep občutek, odtavam..
Pa sploh nima veze.
Tudi jaz nočem misliti na to. Pa vendar mislim. Ker se bolje počutim.

Čeprav so zablujeni, in so malce nora generacija, so najbolši.
Čeprav so velika noga, mamina, so the best.
Za trenutek pomislim da ne bi ničesar skrivala.
Bolje bom premislila.
Besedila, in že odletim. Spyke ne leti nate. Nisva istih misli, niti narave, še posebej pa ne želj.

hoče noreti skozi noč, noče biti ujeta v obroč;
(to si mislm jaz)

Willow, si še vedno močno želi lonček z kresničkami, ni preveč optimistična, pa še vedno zelo..
See ya, tommorow.