16:08

Spet te čakam. V navadi imaš da zamujaš in ponavadi niti ne veš da si pozen.
Stojim na robniku, ki obdaja malo parkirišče in opazujem zaslon te butaste nokie in drobne praske na njem.
V drugi roki držim cigareto, katera se počasi bliža koncu. Toplo popoldansko sonce je kot nalašč za prvo pomladno soboto.
Vse kar počnem je pritiskam tipko za zaklep in odklep tipkovnice in čakam če mi pošlješ sporočilo ali me pokličeš.
Hodim gor in dol, opazujem kamenčke pred menoj in postavljam nogo pred nogo, ter skrivam roke v žepih plašča.
Nekdo je zavil na parkirišče. Dvignem pogled in na levi zagledam modrega peugeota, od katerega se odbijajo sončni žarki. Nasmehnem se, skočim dol z robnika in začnem stopati proti avtu. Vidim te ko sediš za volanom, kako ti obraz prekriva tisti očarljiv nasmešek in kako le čakaš da odprem vrata in se ti pridružim pri novem mini potovanju.

''Heyy, verjetno ne veš ampak zopet zamujaš.''

''Živjo Bambi, ma ja, mami sem pomagal še nekej pospravit. Toreej.. deklica z jezera, kam greva danes?''

To je tisto, kar nima imena, kar ne znam opisati, pa vendar obožujem pri tebi.

Po pričakovanjih..

.. je prišlo do trenutka in večera, do nekega dneva ko se bo zgodilo.
Vedela sem.
Vedela sem še preden se je vsa zgodba začela razvijati in cveteti iz dneva v dan.
Končalo se bo še preden boš pomislila na začetek.
Imela sem te za pametnejšo in zrelejšo, ampak vsakdo se lahko zmoti. Nasedaš jim, drug za drugim, vsem po vrsti.
Pa kljub besu, solzam, žalosti, razočaranju, osamljenosti in nesreči ne boš ničesar spremenila. Niti ne boš poskušala. Sprehajala se boš po istih poteh, spotikala ob istih napakah, iskala podobne osebnosti drugačnih stilov, podobnih karakterjev in jih imenovala neponovljivi ljudje moje mladosti.
Upam da se kmalu sestaviš skupaj in kaj spremeniš.

Upam na kmalu.