Ne ostane mi nič druzga kot jok in tišina.
Jeza je že davno izpuhtela, praznina ostaja. Praznina ko neveš kam bi se dal, kaj bi počel, na kaj bi mislil in zakaj bi sploh kaj počel.
Res sem si želela in vse sem financirala sama. Rojstni dan in moji prihranki.
Nekaj, kar sem si kupila čisto sama.
Najprej sem dvomila v Florido, dokler ni dokončno in resnično izginila, zdaj pa izgubljam upanje da obiščem nek glasbeni Summer camp.

Karto sem kupila že februarja. Zastavila sem si. Naredim letnik, odidem na camp.
V primeru da imam popravni izpit, prodam karto ker si je nisem zaslužila.
Naredila sem ga, in zdaj ne grem.
Ker ima Mummiy svoje mnenje ki je tisto ki vedno preglasuje mojega.
Ona je tista ki ima vedno prav.
Vedno.
Bom vsaj vedela za naslednjič da je bolje da si ne zastavljam ciljev in jih skušam doseči,
ker jih tako ali tako ne bom videla.
Torej mi ne preostane drugega kot da ostajam brez ciljev.
Živim življenje in delam zato ker je takšen standard življenja.
Tako so živeli vsi, danes imajo družino, hišo in so srečni.
Ne vrjamem v takšen krog življenja.

Imeli sva sanje. Candy in Abby. In Willow, Sherr in ostali.
Skupaj bi kampirali. Zjutraj bi spali dolgo, odšli na delavnice, kopanje v reko in zvečer na koncert.
Bilo bi popolno. V naravi z majhnimi šotorčki.
Tudi Isleen bo tam. Vendar ni on tisti, zaradi katerega bi si tako močno želela biti tam.
Prvič bi bila nekje z svojimi prijateljicami.
Prvič sama, brez nekoga ki bi me nadziral in me omejeval na uro.
In kaj je tisto kar bom imela od poletja?
Kar sem si zaslužila, ker sem naredila letnik?
0.(nič).

Razočaranje, resnično globoko in neznansko močno.
Nekdo mi je vzel mojo škatlico. Tisto z rdečo pentljo.
Imam možnost da jo prodam ali pa jo odprem in gledam prazno.
Vsak dan, celo poletje.
Krivično je in po vsem sem kriva da zdaj tudi Candy noče iti.
Podarila bi ji karto, da bi odšla z njo kakšna druga prijateljica, vendar tega noče.

Razočaranje nad seboj, čeprav nisem kriva.
Vedno jaz.
Mislim da je to vse in da ni ničesar kar bi lahko dodala.
Komaj čakam da obiščem to praznino in neznansko uživam v njej.
Abby

Strte, zlomljene in izgubljene sanje

Lahko se pretvarjam in igram. Se skrivam, zatiskam oči in se delam da ne slišim.
Vendar globoko se zavedam da je drugače. Da ni tako kot si želim.
Da ni tako kot bi lahko bilo.
Ni vse tako kot sem sanjala. Niti ni podobno.
Ni se več mogla zadržati.
Odprla je oči.
Ni več prenesla pritiska. Solza je počasi zdrsnila po licu navzdol in kapnila na mizo.
Sledilo jih je še mnogo. Neenakomerno v času in količini. V takih stvareh si želi da nebi obstajala, da nebi čutila in nebi živela. Stvari bi spremljala le skozi prozorno steklo.
Vse bi ostalo enako. Slika, zvok in beseda.
Le čustva bi bila brez izraza, brez veselja, žalosti, navdiha, hrepenenja, želje, sreče in joka.
Čustva bi bila preprosto izbrisana.
Prenaša se iz ljudi na ljudi, hitreje in ne popušča. Vsak doda še svojo zgodbo in jo izdihne do konca. Nekdo jo prejme in svojo zgodbo poda naprej.
Na koncu pa čaka ona, ki prejme jezo in žalost vseh.
Bilo je vse vredu in nerazburjeno, dokler ni odprla vrata in me začela kriviti za vse po vrsti.
In želje ki sem jih imela. Na katere sem mislila in jih sanjala.
Prvič bi bilo moje poletje sanjsko.
Lahko bi bilo, vendar ne bo.
Sanje so se sesule, še pred njo.
In jaz bom že drugo leto zapored poletje opazovala skozi sončna očala v mestu.

Vedno je vrsta in vedno je nekdo ki stoji na koncu.

Sunday

Tukaj, trenutno, zdaj,.
Z je na tipki y, Š na tipki [, ž na /. Zmeda, vendar ni težko, navadiš se. Sčasoma.
Na floridi čas teče hitreje ali pa zaostaja. 6:16. V desnem kotu spodaj. Orodna vrstica.
Harry še ni našel časa da bi to spremenil, mogoče pa niti nima namena tega naredit.
Zanimivo je vedet čas ki teče drugje.
Spyku niti čas ne pomaga. Včeraj, ko sem visela tu, sem spotoma pogledala na telefon.
Message. Povedal mi je, da se ni mogel več zadržati, pogrešal je najine smse in to je razlog da mi je poslal še enega.
Presenečena nad sabo, bila sem ga vesela. Mislila sem, da bo takšen kot vsi prej. Vendar ni. Že prej sem bila prepričana v to. Pogovarjala sva se, to je to. Vse bo ostalo enako. Spyke še vedno ni obupal. Mislim da ga realnost ni ujela, ga prekrila in butnila z glavo ob tla.
Mmmm, Isleen. Še vedno brez besed.

Harry, kako se reče...?

There is nothing else to say.
Harry in Sher sta mi pomagala to sestavt skupi. Poor little me.
Sher bi rad nadaljeval z igro.
I g2g now.
Be cool, talk like this.
Abby

Jaz in Alanna. Dolgo časa se nisva vidli, pogrešali sva se. Končno sva najdle čs za druga drugo.
Ob sladoledu in Cockti. In čudni natakarci, ki se pogovarja s seboj.
Ogromno stvari se je pripetilo, ogromno čvekanja o vsem.
Popestrila je moj dan, ki je bil začet ne preveč optimistično. In ona je tista s katero sva kopali rove pod ograjo samo da sva se držali za roke, gradili stanovanja iz legokock še lansko poletje, odšli po namišljenih nakupih, imeli papirnate denarnice, se gugali v tisti beli mreži, igrali v kletnem stanovanju in šteli listnati denar. Vsa poletja od kar sem.
Alanna je že v 3. letniku. Vendar je prav takšna kot jaz. Vsaj jaz jo jemljem tako.

Pospremila sem jo na avtobusno.
Oziroma sva bili na poti tja.
Hodili sva po dolgi ulici in se pogovarjali. Srečali sva nekdanje sošolce. Moje nekdanje sošolce.
Dve izmed njih ostajata še vedno na šoli z mano. Umetniki smo.
Nekaj smo rekli, kam gremo, s kom in kdaj. Običajno vprašanje kar se tiče petkov.
Za trenutek sem se obrnila proti smeri v katero sva bili namenjeni.
Meglena slika, ker sem se v trenutku obrnila nazaj.
Bum.
On je.
Spet in ponovno on.
Klicala sem Taffy. To drunk for this.
Pokličem jutr.
Črtica utripa jaz pa napišem
Sweet dreams, bitches


Abby

One last time

Vedno si govorim da se bom oglasila.
Da bom povedala kar bi rada povedala.
Se izpopolnila v iskanju novih besed in povezavi stavkov.
Ponavadi se odločim za večer. Del dneva ko je vsega konec, ko si sam v sobi, svoboden v mislih, bolj ali nikakor zadovoljen nad dnevom in sabo. Spomniš se vsega kar se je zgodilo in upaš, sklepaš, želiš, hrepeniš po tem kar se (mogoče) bo zgodilo.

Spyke in jaz sva zaprla knjigo.
Oziroma sem jo zaprla sama. On pa je samo sedel in me opazoval, kako sem se dotikala platnice ter drsela po njenem robu dokler je nisem na rahlo dvignila in zaprla.

Hodila sem po mestu, bilo je sončno popoldne. Vedela sem kaj me čaka. Vendar sem bila pripravljena. Razmišljala sem, kako bi se lahko izognila takšnim dogodkom in ostala v prepričanju da je to nemogoče in je stvar s katero živimo vsi. Nekaj neizogibnega.
Stvar(i) so pogosto strokovno in ne preveč prijazno imenovane odločitve.

Stopala sem po asfaltni stranski cesti ki ima konec. Dvignila sem pogled in ga zagledala na drugi strani mostu. Čakal me je. Opazila sem tudi da ima krajše lase. Prikupno, vendar to ne spremeni ničesar. Skromen začetek pogovora in še skromnejši je postal kasneje.
Pogovor je izginil. Niti besede.
Odšla sva v park z visokimi drevesi in ogromnimi krošnjami, pod njimi pa je rasla trava, ki je bila pomladne barve v kateri si opazil tople sončne žarke. Med njimi si opazil na novo zgrajen otroški park, ki je postal že zelo priljubljen. Veliko otrok, veliko lovljenja in ogromno iskrenega smeha. Brezskrbno otroštvo.
Nekoč sem že govorila o tem parku. Tokrat pa je bilo nekaj. Nekaj kar je manjkalo in je dan postavilo v drugačno luč. Ni bilo metuljev ki so me vedno ganili ko sem se sprehajala tam mimo.

Sedela sva na klopco. Imel je upanje. Dokler nisem globoko vdihnila in začela.

''Spyke, mislim da tako ne bo šlo več naprej.''

Iskreno, težko in zelo jasno. Mislim, da ni bilo ničesar, kar sem v življenju povedala težje.
Vedela sem. Izraz na obrazu niso prekrile solze, vendar nekaj kar te preseneti bolj kot karkoli drugega na svetu.
Razložila sem mu. Imela sem razloge. Počutila sem se obupno. In še vedno se.
Nekaj kar sem naredila zase. Odločila sem se. S časom sem bila vse bolj prepričana, dokler mu tega nisem povedala.

''Spyke, vse bo ostalo enako. Prijatelja bova, še vedno se bova videvala, še vedno bova hodila na kavo, še vedno bo tako kot je bilo še včeraj... le skupaj ne bova več. Vedno sem ti na voljo. Ne bodi žalosten. Trudila sem se in se prepričevala da bo bolje, da bom znova začutila tisto kar sem čutila še nekaj tednov nazaj. Vendar je bilo čedalje bolj jasno. Moja čustva so zbledela. Nimam več moči. Ne morem ničesar več spremeniti. Zadnja stvar ki bi si jo želela, je da trpiš. Če bi mi ostalo kaj drugega na voljo, bi vzela drugo. Bilo nama je lepo, vedno se bom z veseljem spominjala te zveze. Želim da veš, kako popoln si, kako zelo lepo mi je bilo s tabo, kako dobro sem se počutila ob tebi in kako srečna sem bila. Vse sem ti lahko zaupala. Vesela sem da si mi povedal stvari ki so te motile. Bil si nekdo, ki me je postavil na tla in mi dal misliti. S tvojo pomočjo sem se začela zavedati napak ki jih prej nisem opazila. Ne bi morala dobiti boljše osebe kot si ti. Ko se vsaj ne bi končalo tako..''

Več kot sem povedala, bolj se je začel zavedati da ne sanja in ne doživlja nočne more.
Tokrat sem bila jaz tista ki sem ga postavila na realna tla.

''..Nikoli več ne bo enako. Ne predstavljaš si, kaj mi pomeniš. Koliko časa bom potreboval, da bom pozabil.. Nočem vreči stran tega kar imava. Kaj sem delal narobe? Žal mi je da sem ti govoril stvari ki so me motile. Res da sva se zadnje čase veliko kregala, vendar bi se lahko potrudila in se zopet imela lepo. Lahko bi imela samo neke vrste premora, da bolje razmisliva. Nočem te izgubiti...''

Nočem da bi se prepričeval v nekaj, kar ne obstaja. Nekaj, kar se ne bo vrnilo.
Ne želim da misli da sem se odločila preveč hitro in nepremišljeno. Nočem da si zakriva oči pred resnico.

''Spyke.. Poslušaj me. Ni tvoja krivda. Naredil si vse kar je bilo v tvoji moči. Bil si oseba ki mi je stala ob strani in me občasno streznila. Bil si moj, bil si edini ki me je zanimal. Sčasoma sem bila vse bolj prepričana v najino zvezo. Ne vem zakaj se je zgodilo to. Zadnji mesec so moja čustva odletela. Daleč stran. Vse sem premislila, večkrat kot si misliš, in bolj kot sem lahko. In nekega dne sem zavedla da čustva ne poznajo poti nazaj in se ne bodo vrnila. Jaz sem tista ki je kriva. Prosim ne delaj neumnosti. Pisala ti bom, tako kot sem vedno ti. Ne bova se pozabila. Ostala bova dobra prijatelja. Upam da se kmalu vidiva, vse bo ostalo enako, zapomni si..''

Bil je odsoten. Večkrat sem se obrnila k njem. Z rokami si je prekril obraz. Bil je jezen. Želela sem si da bi bil besen name, vendar je krivil sebe. Nikoli ga še nisem videla tako razdraženega. Vem kako bi bilo če bi to nekdo naredil meni. Bolelo bi. Močno in čedalje močneje. Z časom bi izginilo. Vendar nikoli ne bi pozabila. Nočem da bi on doživljal to. Rekel je, naj mu ne govorim tega.
Večino časa sva sedela v boleči tišini. Prebadala je. Delala majhne luknje ki so začele peči in skozi
katere so se pokazale kapljice krvi.


Vstala sva. Gledala sva se iz oči v oči. Ne morem opisati kako je gledati nekoga v oči, ko si ga pred tem skoraj ubil.

''Te lahko objamem?''

Objela sva se in nekaj sekund stala drug ob drugem, dokler se nisva obrnila vsak v svojo smer in se odpravila kamorkoli že...




Ne bo se končalo, še vedno mu bom pošiljala smse, še vedno se bova videla.
Vztrajala bom. Tega ne bom nikoli zavrgla. Preveč bi izgubila.
Še vedno se počutim grozno. Nikoli si ne želim ponoviti tega. Nočem več reči tega. Raje sem tista ki prejme sporočilo, kot tista ki spregovori in zapre knjigo.

Na tipke so mi padale kaplje joka, ki so še bolj zmedle moje misli.
Na koncu sem pritisnila JAVNO OBJAVI, zaprla internetno okno, ugasnila ekran, se vlegla v posteljo in zaspala v tihih solzah, katere je spremljala glasba na računalniku.
Knjige ne bom postavila na kup zavrženih in prašnih, temveč bo ostala na majhni mizici, ki jo bom kdaj in kdaj prebirala in mogoče celo kaj dopisala.

Slike: www.deviantart.com
my obsession of tattoos is still here

Abby

Happy Birthday Dorothy

''Dorothy no, a loh poveš kam nej zavijemo? Dora, ne slišm te.. Govor bl na glas..''
''Rekla je da ko pridemo do frizerskega salona, naj gremo še naprej in ko pridemo na makedam gremo še naprej.. in da bomo potem zagledal kočo, in ja.. to je to.. Itak je nism dobr slišala ker se smeje, pa ne sliš se je, pa usi se derejo uzad in pol še muska..''

(...)

''Pizda, Dorothy mi smo pršli že ful deleč do neke table z napisom za nek kraj, in nobene koče ni blo do zdej, kok časa se bi mogl vozt po gozdu?

... okej, bomo obrnil, loh pride nekdo do ceste? no okej, thnx.''

''Father obrn, predaleč smo šli. Glejmo na desno, nekdo pride do ceste.. Evo, jih že vidim.. Ustavi.''

Prišle sva. Z enourno zamudo, pa vseeno.
Lilo je kot iz škafa.
Candy se je pritoževala nad smradom in neurejenostjo, ker je bila direktno z treninga.
Luže, drevesa, tema in 2 modela, ki sta stala ob cesti in čakala zamudnici.
Tekle sva do ''koče'', ki ni izgledala kot koča. Stiskali sva se drug ob drugo in pod drobnim zložljivim dežnikom skušali ostati čim bolj suhi. Hodili sva po blatu, ko je pot prečkala žaba. Candy se je ustrašila, začela cviliti in jo na veliko obhodila. Povedala mi je da ne mara teh bitij. Tega o njej nisem vedela.

Nisem bila prepričana če sva sploh pršli na pravo zabavo. No ja, ni ravno moje vrste družba, vendar bom preživela oz. bom skušala preživeti. Tudi Candy ni pokazala velikega navdušenja. Vzeli sva energy drink in se vsedli na leseno klop ob mizi. Bila sem rahlo jezna, ker sem pozabila rozne slončke. Nekaj sva še pili, mešanica nevem česa. Nekaj so zvili. Nekaj zelenega. Čedalje bolje sem se počutila. Candy je rekla da ji danes ne sede.
Tudi meni se včasih česa ne da ali pa mi ne paše. Pogosto je to šola.
Domače naloge, urejanje zapiskov, seminarske in projekti.

Candy je tista ki jo obožujem, imam rada, se ji smejem in z njo večinoma preživljam konce tedna.
Vedno me nasmeje, me objame, mi reče o-joj na ta smešnoprikupen način in mi nevede nariše nasmeh na obraz. Sedeli sva in se pogovarjali. Vedno si imava kaj povedati.
Hodili so okoli naju, stegovali roke, se nagnili, predstavili in ponovili najini imeni. Pa vendar se nikogar ne spomnim. Niti imena, še manj obraza.
Pravzaprav je bila večino časa tema, brez luči.
Prijetno.

Za nama je bila majhna jasa, otroško igrišče in igrišče za odbojko. Škoda ker je deževalo in ga nismo mogli izkoristiti. Čeprav imam rada dež. On je tisti ki zbudi nekaj, kar se med sončnimi dnevi skriva.
Medtem naju je ''obiskala'' Dorothy. Vsake toliko časa se nama je pridružila.
Bila je njena zabava, zato je pozdravila vse ki so prišli. Ponudila nama je pecivo, ki ga je spekla njena mami. Candy je seveda zanimalo če je Matej tam.

In Matej je tisti za katerega se zanima Candy. Nevem koliko časa ga že pozna, vem pa da ji je všeč njegova prikupnost in nasmeh. Veliko govori o njem.

''Hmmm... Ja je, glej tamle.. Na klopci, vidiš? Zraven Max-a sedi.''

Zdi se mi da mi je pred očmi švignil rdeč trak iz katerega je narejena otroška in prikupna pentlja.
Nisem pokazala presenečenja, ki sem ga začutila. Sem prav slišala? Je Dorothy rekla Max?
Želela sem si, da bi slišala prav to. Ko je Dorothy odšla, sem se obrnila k Candy, ki je bila neverjetno blizu. Pogledala sem jo direktno v oči in še enkrat premislila.

''Je Max tukaj?''

Nisem potrebovala odgovora, ker sem ga poznala. Prepoznala sem ga. S hrbtom je bil obrnjen proti meni. Pogovarjal se je s prijateljem. Kasneje sta se z njim obrnila proti nama s Candy. Oči, obraz, nasmeh. Še vedno enako. Še vedno popolno.

Izkoristila sem, nasmehnila sem se.
Velikokrat sem se obrnila v njegovo smer, ter ga le za hip pogledala.
Hip, ki ti jemlje dih in te pripravi do tega da si vzameš še enega.
In nato še enega. Kmalu nimaš moči da bi prenehal in se nadzoroval.
Hočeš da se hip podaljša. Vzameš več hipov.
Sliši se podobno kot heroin.

Res nisem pričakovala da bo tukaj. Pokanje balončkov v pljučih. Bilo je prijetno presenečenje. Darilo z rdečo pentljo. Nevem s čim sem si ga tako zelo zaslužila. Nisem iskala rdeče pentlje, sama se je prikazala.
Bila sem tako zelo vesela, da sem se obrnila proti Candy in ji podarila medvedji objem.

''Candy, tako zelo rada sem s tabo.''

Pogledala me je kot majhen kužek z velikimi očkami, mi vrnila objem in rekla:

''O-jooj, pikc.''

Če bi naju kdo opazoval, bi rekel da sva majhni deklici, ki bosta prijateljici celo življenje.

Abby