Zelena hiša, zelena posteljnina, punk, zablujena generacija, svetloba ki prihaja iz zaslona,
tema, večer, njegova prijetna soba, mi2, prazna hiša in petek.
Objel me je. Topel, prijeten, najljubši objem v katerem bi lahko večno sanjala.
Obrnila sem se, dvignila glavo in potihem občudovala njegove oči, za katere ne najdem besed.
Z rokami sem ga objela okoli vratu in se kot miška stisnila k medvedku v objem.
Njegova jopa je dišala po mehčalcu, čisto sveže in tako kot vse kar opere njegova mami.
Glavo je naslonil na mojo ramo in začutila sem da je zaprl oči. Nekje v mislih zatopljena misliva drug na drugega.
Pridi, greva!
Greva kam?!?
Ven.. Ugasni luč.
Pa saj sva komaj prišla v sobo?
Skakal je po stopnicah navzdol in res si nisem želela zaradi mojih butastih vprašanj ostati izgubljena v hiši. Ugasnila sem luč, pogledala proti računalniku ki je le bledo osvetljeval sobo, se nasmehnila, zaprla vrata in stekla po stopnicah navzdol za njim.
Ugašal je luči, dokler le nisva prišla do vhodnih vrat. Obul je svoje superge in prav tako jaz. Ko je že skoraj odprl vrata, se je obrnil proti meni in se skrivnostno nasmehnil. Pritisnil mi je poljub na usta in že sva za zaklenjenimi vrati stala zunaj.
Topel poletni večer. Prijel me je za roko.
Kam?
Z njim.
Buffy
Ni komentarjev:
Objavite komentar