Lahko se pretvarjam in igram. Se skrivam, zatiskam oči in se delam da ne slišim.
Vendar globoko se zavedam da je drugače. Da ni tako kot si želim.
Da ni tako kot bi lahko bilo.
Ni vse tako kot sem sanjala. Niti ni podobno.
Ni se več mogla zadržati.
Odprla je oči.
Ni več prenesla pritiska. Solza je počasi zdrsnila po licu navzdol in kapnila na mizo.
Sledilo jih je še mnogo. Neenakomerno v času in količini. V takih stvareh si želi da nebi obstajala, da nebi čutila in nebi živela. Stvari bi spremljala le skozi prozorno steklo.
Vse bi ostalo enako. Slika, zvok in beseda.
Le čustva bi bila brez izraza, brez veselja, žalosti, navdiha, hrepenenja, želje, sreče in joka.
Čustva bi bila preprosto izbrisana.
Prenaša se iz ljudi na ljudi, hitreje in ne popušča. Vsak doda še svojo zgodbo in jo izdihne do konca. Nekdo jo prejme in svojo zgodbo poda naprej.
Na koncu pa čaka ona, ki prejme jezo in žalost vseh.
Bilo je vse vredu in nerazburjeno, dokler ni odprla vrata in me začela kriviti za vse po vrsti.
In želje ki sem jih imela. Na katere sem mislila in jih sanjala.
Prvič bi bilo moje poletje sanjsko.
Lahko bi bilo, vendar ne bo.
Sanje so se sesule, še pred njo.
In jaz bom že drugo leto zapored poletje opazovala skozi sončna očala v mestu.
Vedno je vrsta in vedno je nekdo ki stoji na koncu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar