Buffy si vidla kakšne čevle mam? Ray mi jih je kupu.

Hy, ja sem ja. Super lepi so. Ressss?

Jaaa, skupej sva.

Uaau, congratzzz!! Kako lepooo.

Se delam kot da slišim prvič, čeprav sem spremembo informacije na profilu opazila že pred kakšno uro. Se nasmehnem in si predstavljam njen vesel nasmeh in svetlikajoče se modre oči.

Kako zelo vesela sem za njo. Včasih si želim da bi imela tisti del njene osebnosti, ki ji daje pogum in močno voljo da se trudi, brez nepotrebnih strahov in pomislekov, ki si jih jaz ustvarim kar sama.

Obupala sem, utrujena sem. Po resnici povedano me je strah razočaranja in zaradi tega se ustavim in obstanem že na točki pred tem da bi izvedela ali imam prav.

Pripravljam presenečenje za Lauren  in sem zadovoljna, ker bo res nekaj izvirnega in posebnega.Se zamotim in poslušam glasbo, nekje v mislih pa naju vidim kako v tišini stojiva ob jezeru in se skrivnostno in igrivo nasmihava drug drugemu.

Da, to je to sanjsko jezero.

Po resnici..

Don't know what to say.
Zmedena hodim naokrog. Dolgčas ob katerem se ne dolgočasim.
Veliko imam za početi. Veliko imam za premisliti. Veliko za videti, prebrati, pregovoriti in poslušati.
Veliko imam za prespati, predremati, presanjati. Predvsem presanjati.
Fuclja se mi, bežijo mi besede. Na drobno se zasmejem, čeprav ni smešno. Mogoče ima kdo okoli mene celo občutek da gledam skozenj, vendar ne. Skušam le poslušati in v očeh iščem drobno podobnost. Za trenutek bi lahko celo pomislil da sem nekaj pokadila. Vendar ne. Nekaj drugega mi je ukradlo del mene.
Nek mali delček mojih misli si ukradel. Iščem tvojo družbo, iščem tvoje oči in iščem tvoj nasmeh. Iščem le novo sporočilo in tvojo smešno besedo.
Kličeš me Bambi.
Kličem te Volkec.
Oba veva, vendar nihče ne reče ničesar. Sredi noči me pokličeš, prideš iskat in me pelješ do jezera. Kadiva vsak svoj zvitek tobaka in zreva v mesečino na gladini.

''Včasih je tišina veliko boljša'' si rekel nekega dne, ko sva sedela v kafiču nad jezerom.

Čakam da me zopet pelješ tja in mi prižgeš cigareto.

''Kako je lepa svetloba, sonce in mesto..''

Vzela sem tvoj fotoaparat, ki je počival na mojih nogah, odstranila pokrovček objektiva in se nagnila proti oknu. Skušala sem ujeti perspektivo, zahajajoče sonce, obsijane strehe, mesto, oblake in ta trenutek ko sva brez besed stala pred rdečim semaforjem ter z nasmeškom na obrazu strmela skozi okno.
Kloc, kloc, 2 fotografiji.

Zasvetila je zelena puščica in zavila sva desno na most.

''Joj, nista mi uspeli. Presvetli sta..''

''Moraš nastaviti zaslonko in svetlobo..''

Mislim da sem zardela.

''Hm, tega pa neznam.''

Medtem ko sem buljila v zaslon in pregledovala neuspešno nastalo fotko sem opazila kako si se obrnil proti meni in se nasmehnil.

''Naučil te bom..''

Skušala sem skriti ta droben nasmešek in pogledala skozi okno, vendar mislim da si ga že ujel.