Lep dan, topel in sončen. Najljubši popoldnevi z modrim nebom in oblačkom, lahko tudi brez.
Spominja me na vse mogoče. Pretekle dni, osnovno šolo, danes dan z Candy, trenutek, nekaj med pomladjo in poletjem, mladino in ponedeljke.
Tista toplina sonca ki sem ga čutila z zaprtimi očmi na mojem obrazu se konča z današnjim večernim jesenskim vetrom v laseh.
Čudne besede in posmehljiv smeh. Postalo mi je slabo ko sem bolje razmislila in se spomnila nate. Zdrznila sem se in brez besed odšla.
Ne želim družbe, niti pogovora in podpore.
Včasih samo trenutek in misli. V tišini, temi sedim na oknu in zmrzujem v kratkih rokavih.
Še vedno pa se počutim bolje ko diham zrak, ki me prebudi iz odtujenega sveta.
Misli ne moreš ujeti, misli ne moreš zbežati. Tokrat mi ne uspeva bežati.
V roke vzamem kuli in začnem kracati. Čedalje počasneje premikam roko in rišem drobne pikice. Obrnem se in vidim knjigo o Wertherju, ki me je čakala na polici. To je izhod, vsaj začasen.
Ne zdi se mi dobro, ne zdi se mi smiselno vendar vseeno objavim.
Počutim se malo bolje.
Poleg tega pa se star topel les in sveža zelena trava z vonjem cvetlic na kateri ležim spremeni v nekaj sivega brez življenja in čarobnosti. Zmrazi te in tako vstaneš in greš. Ne pogledaš nazaj. In tako stojim pod drevesom in opazujem travnik na katerem si se nasmehnil in mi rekel da pišem preveč lepo in bodo opazili da je prepisano.
Preveč lepo, vendar je resnično.
Buffy
Slike, moja stvarca
Ni komentarjev:
Objavite komentar