Brez kril

Včasih se mi zdi da so sanje najlepši del mojega življenja.
Njihova nepopolna vsakdanja preprostost jih naredi tako popolne zame.
Živim z prijetnimi občutki, jesenskim vetrom, čutom svobode in sončnimi jutri.
Sedim na travniku nad hišo in čakam na večer.
Skušam le čutiti kar me obdaja.
Pozabljam na razum in ralična mnenja.
Sem res preveč prepričana v ljudi ki me obdajajo?
Prevečkrat si me vprašala to.

Mogoče. Upam da ne.

B.

Oprosti

Iskala sem nekaj, česar nisem našla.
Brišem besedo za vejico in jo znova napišem.
Premišljujem o njej. Bo lepo dopolnila celoto ali naredila napako v branju. Čuden nesmisel ki me zmoti pri pisanju.

Stala sem pred vrati in premišljevala. Skušala sem razumeti najin odnos in razliko v razmišljanju. Segla sem po kljuki vendar sem jo že hip zatem odmaknila.
Drugič že razmišljam o tem. To ne bo ničesar spremenilo. Želim le vedeti ali sem res tako drugačna. Zamižala sem in tiho vdihnila, odprla vrata, trenutek obstala in rekla

Si kot otrok imela sanje o življenju ko odrasteš?

Zaprla je pipo in se le z glavo obrnila proti meni.

Nikoli.

Buffy