Niso besede tiste ki bi opisale kaj se dogaja,
temveč občutki v meni.
Nebi jih poimenovala bolečina, ampak nekaj kar boli veliko globje in močneje. Nekaj kar raste in se širi iz mojih misli, ampak ne možganov, temveč mojega srca, ampak ne organa ki mi potiska kri po žilah.
Nekaj kar nima imena, oziroma ga ne poznam.
Ta ''bolečina'' se širi po telesu kot strup ki te ne ubije, ampak te drži v stanju počasnega umiranja. V mislih odtavam daleč od deževnega mesta, globoko v gozd, na zasneženo jaso skoraj pravilne okrogle oblike, kjer lahko brezskrbno ležim na snegu in gledam v sivo nebo. Ne morem se premakniti, lahko pa opazujem snežinke, ki se iz neba bližajo meni oziroma mojemu nepremičnemu telesu. Izgubila sem se v mislih,besedah in občutkih. Za vse je kriv Mr. G. Pa vseeno sem ti po svoje hvaležna. A.
