končno frej, ampak res in popolno frej
no, vsaj za en dan, mogoče 2.
V primerjavi z večnostjo, nič. utrinek,pa še to ne.
Pa še vedno oddah od učenja, skrbi in podobnega.
4.50 ko sem vstala.
Za hip se mi je zdelo da sem zamudila,
ko celo sekundo premišljuješ, koliko je pravzaprav 4 in 5o minut.
5.47 pa mi odpelje vlak, sem zamudila?
Sem zamudila kar komaj čakam?
Dojamem da imam še celo uro časa.
Vstanem, plazim se iz sobe v sobo,
sem karseda tiha in nemotljiva, pa vendar se mi zaradi
spanja zapirajo oči in mi pogosto kaj pade iz rok. nenamenoma.
Takrat je edino kar mislim na, upanje da Mummiy ne pride v kopalnico in me nadere,
kaj ropotam, zganjam hrup in zapravljam celo uro pred ogledalom.
Jutra se čedalje lepša, čedalje toplejša in niti ne temna ko se zbudim.
Ni lahko vstati iz postelje, vendar nikakor ni težko.
5.40, z Mummiyine denarnice sunem 2 €, tako kot vsak četrtek in se odpravim proti postaji.
Četrtek je, pišemo slovo, nimam pojma, in me niti ne skrbi.
znam govoriti slovensko, in to šteje ogromno.
pa vendar se malo počutim krivo ker se premalo učim. Premalo ali prepozno.
Eno ali drugo.
Zdaj pa je vseeno. Znam kar znam.
Edini dan ko se v školo peljem z vlakom. Tako zgodaj.
Čakam da se cesta sprazni in stečem čez njo.
Ko zavijem čez vogal, opazim da je tokrat drugače. Njega ni tam, pod uro, pod lučjo.
Niti njegove družbe. Niti nikogar.
Mogoče je zaspal, mogoče mu grem na živce in bo vstopil na drugi postaji, mogoče imajo športni dan, mogoče odpade 1 ura, mogoče, marsikaj..
Nisem ravno razočarana, tako pač je, stojim, tam kot vedno. Oziram se če bo mogoče prišel, če je mogoče on tisti ki gre mimo mojega hrbta.
In zagledam ga. Tam kjer vedno stoji ko pripelje vlak.
Mogoče sem bila samo jaz tokrat, danes, prezgodnja.
Pogledam ga in on pogleda mene.
Pogledam ga in on gleda mene. Še enkrat.
Vstopiva v vlak in se po presenečenju vsedeva drugače. Veliko ljudi je danes. Vagon je poln.
Sedela sem poleg neke zgovorne ženske, ki je bila zaenkrat še umirjena in tiha.
Spyke pa je iskal prosti sedež in prišel mimo, pogledal je, vendar se ni vsedel.
Ah.. Zakaj pa bi se? Kot da bo kdo spregovoril?
Kot da bo kdo kaj rekel?
Bila bi neprijetna prisiljena tišina in zadrževanje. On pa bi razmišljal o čem drugem. O čisto drugi temi. Kot da nebi sedela skupaj, kot da se sploh nebi poznala.
Dan je minil, popoldne pa sem preživela z laškom v roki in mislimi na zapricah.
Lepo sončno in toplo. Prijetno, prikupno, najlepše in fino fajn.
Najraje sem tam. Sedim na travi, opazujem okolico, mesto, vlak, strehe hiš, drevo nad sabo, travo in zelenico, vklesane črke na kočah, ogorke na tleh, mislim si svoje in sanjam.
Tavam, v večnosti, ujeta med soncem in časom, ki se ne spreminja. Dneve prespim tam.
Zbudim se, ko moram domov. Ko sedim, gledat tv, ležim v postelji in razmišljam, mi vedno zaplavajo misli tja.
Kot bi bil raj in sanjski vrt.
Poln spominov in nasmeškov.
Jutri, petek?
Kje bom? Niti ne vem. Nočem se obremenjevati s tem.
Kjerkoli že.
Mislim da bom zažela pisati zgodbo. Vendar ne zgodbo o osebi, vendar o stvareh in prizorih ki nastanejo naključno. Vsaka zgodba bo imela svoj naslov, vse skupaj pa bo knjiga s platnicami.
Nisem še sigurna kako bo izgledala in kakšnega formata bo.
Ne pričakujem uspeha. Želim le nekaj kar nastaja v glavi, napisati na papir. Nikoli ne bo enako.
Mogoče bo nekoč podobno.
Če bo sploh še kdo bral. Te črke, besede, vejice, zgodbe in pesmi.
Misli Roznatega slončka, ki je po poklicu v sanjah čuden režiser.
Predolg naslov, vendar opisuje Abby, Buffy or whatever it is.
Ni komentarjev:
Objavite komentar