zopet ta dan.
Pikice in pokci. Slim cigareti ki jih profesor ukrade pikici, prijateljici.
Igrivost otrok in zmrznjeni prsti. Volnjen pulover in topli škorenjčki.
Čaj iz gozdnih sadežev, kocke sladkorja, skodelica in žlička.
Kuhanček z klinčki in gosti lasje ki se skrivajo v dolgem šalu.
Norost in ura ki se ne konča.
Zaprem oči, misli se skrijejo pred žarnico, zatavajo v črnino in nekam na drugo stran kjer čaka me moj prijatelj.
Torek v decembru. Nekje vmes.
Zgodaj zjutraj, brez tiktakanja, brez sončnih žarkov.
3:47
Toplo je in sama v veliki postelji velikega stanovanja.
Stopim na prste in tako se plazim sem in tja.
Razgled.
Vonj po kavi, ko v pižami sedim na terasi. Mehke nogavičke in prevelika pižama z slončki in rdečimi gumbi.
Skodelica kave ki jo objemam in me greje.
Opazujem kako pikice počasi padajo na hiše in svetilke.Nekaj čarobnega, kar nihče ne zna.
Mehka snežna oddeja, kot odejica majhnega škratka.
Veliko jih je, in še več. Belo mesto, črne ulice in nič drugega.
Nikogar. Tihi promet. Tu in tam.
Prazna križišča. Hiše še spijo.
Barvne lučke in okraski, velika jelka, otroške učke in božične zvezde.
Samo toplota in razgled da se najdeva v mislih.
Opazujem do jutra, ko se malčki prikažejo na okna, se smehljajo in opazujejo mesto skozi okno.
Mesto se prebudi, ko smuknem v posteljo.
Svoj delček sem že našla.
Pa kaj če zamudim na uro matematike, ki se mi rahlo gabi.
Mali,
droben jutranji nasmeh.
