Sekundni kazalec

Niti ne vem ali bo post dolg ali kratek.
Misli ne vejo o čem naj spregovorijo.
Vem pa, vidim jih. Črno bele so. Belo črne. Pa vendar to ni enako.
Slika nekje, mogoče daleč, mogoče blizu, zagotovo spodaj, me spominja na max-a,
niti ne vem zakaj, in kako, ampak me.
Še vedno ima nadzemeljsko lepe oči in polt.
Pogled ki se mu ne morem upreti in nasmeh za ostati brez besed.
In zgodilo se je.
Velikokrat že. Ostajala sem brez besed. In najbrž še mnogokrat bom.


Ravnokar sem si posušila lase.
Poslušam filmsko glasbo sage.

Sovražim pusto rjavo barvo. Kot zemlja na vrtu. Temna in neopazna. Vsakdanja.
Rada bi nazaj oranžno. Tisto pod katero me vsi poznajo. Tisto ki dela družbo modrim očem.
Tiso pomarančno ki jo vsi pogrešajo vključno z mano in Škratom in Mumiy. Pomarančno sveže poletje na glavi in v njej.
Mumiy moram vprašati če lahko prespim pri Spyku.
Čeprav še sama nevem zakaj bi si to želela. Sploh pa si te noči ne želim preživeti z njim.
Kaj na meni je tisto kar si želi, hrepeni in ga privlači?
Da to stvar spremenim.
In ga nevidno odrinem stran.
Z vsaj malce manjšim občutkom krivde.
Včeraj mi je govoril o punci s katero gre na kavo.
Mislim da je ona tista ki je leto nazaj norela za njim.
Rekel mi je da je bila obsedena.
Sledila mu je na vseh zabavah, dokler ji ni povedal v oči,naj mu da mir.
Vendar ni odnehala.

Nadaljevanje:
Dovolj je bilo, da sem videla prvo stran. Postalo mi je jasno.
Med majhnimi kovinskimi vogali ni bilo slike. Cela stran je bila prazna, razen napisa pod okvirjem, 13. september.

Tako bo, kot da nebi nikoli obstajal.

Lesena tla sem najprej začutila pod koleni, nato pa še na dlaneh, in na koncu na licih.
Zavesti nisem izgubila, na žalost.
Valovanje bolečine, ki je prihajalo in odhajalo, se je zgrnilo nad mano in z vso močjo butnilo čez glavo ter me potegnilo za seboj.
Nič več nisem vstala.

Oktober
November
December
Januar

Čas hiti naprej pa čeprav se to včasih zdi nemogoče.
Celo takrat ko vsak udarec sekundnega kazalca skeli kot srčni utrip pod udarnino.
Hiti enakomerno, se nenavadno opoteka in podaljšuje premore
a gre vseeno naprej.


abby

Skrite solze

Ležala sva na postli.
Moja soba.
Moj računalnik.
Kaj druzga, kot film?
Spyke in Abby. Kako prikupno.
Vsakoletne prvomajske počitnice. In Logično je, da mu jih po vseh močeh posvetim.
Tako je. Sej sva vendar skupej. Ves prosti čas preživeti skupaj.
No tako nej bi bilo.
Velikrat sm že zasrala.

Ležala sva, objeta sva bla. Čist drug ob drugem.
Nisva govorila.
V ozadju se je slišala pesem, ki jo vrtijo ob koncu filma.
Srečnemu koncu filma.
Poslušala sem njegovo dihanje in bla z mislimi daleč stran.
Ob njem, in z mislimi pri Maxu.
Zelo ne fer do Spyka.
Ne morem prisiliti misli, naj ne bodo tam kjer so.
Vedno mi uidejo.
Ne morem jih zadržati. Ali potlačiti. Niti skriti.
Oči so zalile solze. Tihe, iskrene, drobne solze.
Bile so neopazne. Zanj.
Zame pa so bile ogromne z vrtinci v katerih bi se lahko utopila.
Vendar sem jih zadržala v sebi. Dokler ni odšel.
Vse tisto po čemer hrepenim, nikoli nimam.
Hrepenenje po Maxu. Očeh, nasmehu.
One day?
Upam da se vse vrne.
Še vedno ga lahko srečam v sanjah in spominih, z mislimi na poletje.
Ki mi nebo nikoli izbrisano.
In se ga bom za zdaj, spominjala.
Grem.
Razmišlat, sanjat, hrepenet, živet v sanje in moj svet.
Poslušat musko, bit zadetk, pet, in se družit z roza slončki, črnimi mačkami,
modrimi sovami in uživat poletje.


Moje ime je Abby, deal with it.

Konec

Naslonil se je na drevo in se zastrmel vame. Njegov obraz ni izdajal ničesar.
''Odhajamo.''
Zajela sem sapo. O tem sem že razmišljala. Bila sem prepričana da sem pripravljena.
''Zakaj zdaj?''
''Čas je.''
Njegov odgovor me je zmedel. Strmela sem vanj in skušala dojet pomen njegovih besed.
Vse kar sem lahko videla je bila njegova hladnost, ki me je zmrazila.
Postalo mi je slabo, ko sem dojela, da sem ga narobe razumela.
Samodejno sem začela stresati glavo, da bi se zbrala.
Počakal je nekaj minut, da sem spregovorila.

''Nočem da greš z menoj.''
Besede so bile izrečene počasi in razločno.
Tišina.
V očeh ni bilo opravičila.
Konec.
''No, to pa stvari precej spremeni.''
Vsega niti dojela nisem. Nevem če bi lahko ta udarec sploh prenesla.
''Seveda te bom vedno imel rad... po svoje. Stvari so šle predaleč, in žal mi je za to.''
Kislina mi je šinila po telesu. ''Ne delaj tega.''
Moje besede so bile prepozne.
''Nisi zame.''

''Če... je to tisto, kar si želiš.''
Prikimal je.
''Še nekaj bi te prosil... Ne delaj neumnosti ali nepremišljenosti, razumeš?''
Seveda, sem rekla.
''Tudi jaz ti obljubim nekaj. Nikoli več me ne boš videla. Ne bom se vrnil. Nikoli več ti ne bo treba trpeti. Vse bo tako kot prej. Tako kot da nikoli nebi obstajal.''
Drevesa so se zavrtela. Stopil je stran.


''Mislim da je to vse.''
Izginil je. Tako kot mrzla sapica pri dežju.
Počutila sem se kot da bi stala sredi hudournika. Popolnoma premočena. Popolnoma zmedena in nepremična.
Padla sem. V temo. Na mokra tla. Pa vendar mehka zelenega mahu.

Vem da se Willow počuti točno tako.
Opisovala mi je. Ko sem poslušala besede, sem vedela.
Vem da ji je zelo težko. Ne sanja se ji kako bo prišla čez to.
Ko bi vsaj lahko spala. Ponoči leži v postelji in opazuje sobo okoli nje.
Celo noč.
Ne premakne se.
Sploh ni utrujena, niti zaspana.
Na prikupnem obrazu pa nasmešek ki skriva žalost ki
skuša priti iz nje. Zlomilo jo je.
Vedno bom tukaj zanjo.
Stala ji bom ob strani.
Jutri me obišče. Popoldne bom preživela z njo.
Nekje kjer vem da ji bo všeč.
Vem da bo težko.
Še težje.
In težje.
Poskusila bom.
Rada jo imam.

Abby

Pink nail polish

3 dni
Zatišje
Pred čim?
Še sama ne vem.
Danes, ne vem kdaj.
Spet bom nekaj pametnega dodala.
Skrajni čas.
Da bom izdihnila,
kar si želim.
Buffy

Dan brez imena

Kdaj sem se nazadnje oglasila? Na telefon z vrtečo številčnico? Sploh pa to ni to kar je bil namen da povem. Was it Monday? Mogoče. 4.50 Budilka na mobitelu. Sicer sem bila zbujena že 5 minut pred njo. Spet isto, tako kot vsako jutro. Nima pomena, da bi o tem govorila. Niti na železniški nič novega. Tista družba me je v Ljubljani, samo nekaj lutk iz te družbe, pogledala. Ona je tista, si razlagam. Mogoče prav, mogoče mimo. Pršenje, brez dežnika, veter, oblaki, to je to. Tega ne maram. Pa vendar sem preživela. Pri matematiki sem bila zbrana. Kaj bolj zanimivega, omembe vrednega, privlačnega, prikupnega za prebrat? (čas za razmislek) Lep dan je bil včeraj. S Spykom sva bila v parku. Nad mestom. Enkrat sem že govorila o njem. Vendar ni to tisti ob katerem teče reka. S seboj sm vzela fotoaparat. Tak dan bi rada ujela na papir. Ali je sploh mogoče? Nekatere se se posrečile, druge ne. Večinoma ne. Malo izkušenj. Rdečica. Fotografija je lahko lepa, spomin pa je lahko lepši.

V ušesih sem čutila ledeno hladno vodo, toda njegov glas je bil jasnejši kot kdaj koli prej.
Preslišala sem besede. Osredotočila sem se le na zven glasu. Čemu bi se bojevala, ko pa sem tu tako srečna? Čeprav me v pljučih boli zaradi pomanjkanja zraka in imam zaradi ledene vode povsem otrple ude, sem zadovoljna. Čisto sem že pozabila, kaj pomeni biti srečen.

Srečen. Zaradi tega je bilo umiranje dokaj znosno.
V globini grebena ne vidim ničesar.

V prsih me je od udarca zabolelo.
Zazdelo se mi je, da me je zadela jeklena palica, in nenadoma mi je iz pljuč hušknila še zadnja trohica zraka. V vodi sem opazovala kisikove mehurčke, ki so ustvarili brbotajoč oblaček. Voda mi je zalila grlo in začela sem se dušiti. Vse me je peklo.
''Lepo je in boleče'' so bile moje zadnje misli.

Plavamo s tokom, blefiramo z jokom.

Hočeš vdihniti in plavaš proti toku, ki te potiska na dno.

Proti vetru, ki hoče da greš v čudno smer, temačen gozd, pečine, samoto brez zvoka, belo sobo brez izhoda.

Te je strah?

Mene? Nisem prepričana česa.

Abby

Florida

Kr nekaj mi manjka, če me ni.
Tukaj.
Nerodno mi je, ker pišem kar vsak dan.
Pondeljek je. Pisali smo zgodlo, mislim da ne bo pozitivno.
Mato sem pisala 2. Yay, al kaj nej rečm.
Nič poseben dan, mogoče celo malo zamorjen.
Kupila Elle, vendar nič pametnega. Škoda evrov.
Rešujem sudoku, ne morem naprej, ne najdem rešitve.
Mogoče je to podobno temu kar mislim o Maxu.
Nevem kaj naj naredim, in če sploh je pametno kaj početi danes.
Ne maram biti v taki situaciji. Ker me postavlja pred odločitev.
Sovražim se odločati med 2 stvarmi, 2 možnostmi.
Let everything behind ali Do something.
Sanja se mi ne. Imam možnosti? Najbrž ne.
Pa vendar mogoče.
O Spyku ne razmišljam.

Spet sem ga srečala. Max-a. Smejal se je.
Nasmehnila sem se, sama pri sebi.

Ponoči sem se zbudila. Pogledala sem na uro,
2:00 Nevem zakaj. Sanjala nisem ničesar.


Nisem si mislila da bo tako resnično. Vendar je res.
Na Florido grem. Mogoče brez Mumiy in Škrata. Strah ju je letenja.


14 dni, nova hiša, nova postelja, novo vreme, podnebje, prijatelji, okolica,
bližina plaže, morja, sonce, Miami. Nov svet, novi dnevi, nov zrak, isto sonce, ki ga
obožujem. Nakupovanje, večeri v velikem mestu, glasba, nakupovalni centri, veliko luči, nekaj kar ne vidiš vsak dan.

Tam je vse ceneje in v koraku pred našim časom.
Kupila bom kaj. Mogoče bom zapravila vse. Tudi za družbo bom kupila kaj.
Sončenje mi zna delati težave.
Faktor 50+, bi se dalo? Ali sploh obstaja?
Rada imam svojo bledo polt.
Brez dvoma komaj čakam.


Abby,slonček, pa še kej iz škatlice

Friday night

Rekla je, hoče užiti nove dimenzije
Da ne plava vedno le na krilih domišljije
Hoče noreti skozi noč, noče biti ujeta v obroč
Njen pogled gre skoz ljudi …
(Zablujena generacija - Patricija)

Tut jst mislm tko.
Sanjam pa še zmer.

Abby

Kratek Post

Vreme ni takšno ki bi lahko bilo. Mogoče je tako boljše. Itak me čaka, tako kot vsak vikend, učenje. Tokrat bo to zgodovina.
Mmm, če razmišljam o včeraj, je to tudi del preteklosti. Ane?
Malo mi je mogoče slabo, pa vendar je bilo noro.
Če pomislim da bi kaj pojedla mi postane bolj slabo. Zato na kosilo, ki bo kar kmalu, kot vedno, niti ne pomislim.
Klapa.
Max, Globe, Ananas, Taffy, Lacy, Mac, Limona, Mab in kompanija ostala.
Ananas je spet imel povedati nekaj v zvezi z mano in Maxom.
Na glas. Vendar ni preglasil družbe. Lucky me.
Max mi je nekaj rekel.
Žal mi je ker nisem bolj zanimivo odgovorila, in se m o g o č e zapletla v pogovor.
Tam je bil tudi Globe. u-au, kok časa ga že nism vidla.
Čist drugačn, še zmer pa ma stil k mu je biu vedno ušeč.
Isti nasmešk ma, mal daljše lase, in pirs(a). Not sure.
Sej živi v Celju, ampak čez vikend je občasno pr fotru, v našem mestu.
Fino fajn, ter no-ro-me-ga.
Mogoče mi je že mal manj slabo.
Komej čakam petek. Če bo le možno bom spet v parku. Z isto klapo.
Samo še Candy bom vzela sabo. Rue pa me sploh ne zanima in upam
da ne bo povabljena zraven.

Mogoče se bova zapletla v pogovor.
Globu bi pa rekla vsaj živjo, dolg te že nism vidla.

Tedn bo kot pekel.
Ampak bolj k se bom potrudla,
večje bo darilo z rdečo pentljo za vikend,
mogoče ga dobim že v petek.
Roza slonček, pravi Kim

Svet brez napake

U-au
Lepe in hkrati pretresljive sanje. Seveda, o Maxu.
Želela sem ga v sanjah srečati in pogovarjati se z njim.
In skoraj sem to tudi dobila.
Bil je popoln kot zmeraj, prikupne oči in nasmešek.
Še vedno si ga v mislih predstavljam in predstava o njem je tako živa,
da bi se ga skoraj lahko dotaknil. Raje bi ga objela.

Pa vendar mi njegova osebnost tokrat ni ugajala.
Mogoče me je prestrašila, ker se bojim da sanje niso spremenile njegove resnične osebnosti.
Upam da se motim. Močno upam.
Drugače sem občutek o lepi stvari že izgubila. Dober občutek o tem da je nekaj tako lepo, po čimer hrepeniš, srčni udarci so močnejši in hitrejši, česar si tako močno želiš in ko razmišljaš o tej stvari se počutiš tako, kot bi bilo vse lepo, rožnati oblaki, sončen dan, svet brez napake...
Kje se sanje dogajajo nevem.
Bil je travnik,topel sončen dan, mogoče celo jutro, ogromno otroško igrišče z nemogočimi in zanimivimi,
barvitimi igrali, veliko smejočih otrok, pomladno zelene trave od katere so se odbijali sončni žarki, ptice na nebu, metulji v brezvetrju in klopca
na kateri sem sedela jaz.

Bila sem tiha, neopazna pa vendar sem opazovala Škrata kako se vključuje v družbo
in z njo teka naokrog.
Bil je tako zelo nasmejan, kakor že dolgo ne.
Kako sem prišla sem?
Sanjski prostor je bil. Nebi moralo biti lepše izbranega.
Prišel je Max. Vsedel se je zraven mene. Po dolgem času sem ga videla na soncu, tako blizu mojih oči. Še lepši je bil, bolj popoln, sonce mu sijalo na obraz direktno v oči,vendar ga ni motilo.
Predstava v mislih nima primerjave z besedami ki jih naštevam.
Deviantart, google, moj amaterski portfolio in risba.
Ni slike, ki bi pokazala kako izgleda moje otroško igrišče, polno otrok, travnik in on.
Nevem ali sva sploh spregovorila. Očitno se mi sanje že izgubljajo iz spomina.

Vem pa da sva bila kar naenkrat v njegovi sobi, na postelji. Nič več toplih žarkov,
zelenja in smeha. Vse je bilo hladnih barv, z želuzijami prekrito okno, bele stene, veliko ogledalo na drsni omari in postelja v kotu, kjer sem ležala na njem.
Tudi nasmešek in prikupnost na Maxovem obrazu sta izginila.
Samo nekaj je bilo, kar je hotel od mene. In to je to, kar upam da ni njegova osebnost.

Samo to je bilo. Ko sem ga naslednjič zopet srečala na igrišču, je soncu delalo družbo kar nekaj oblakov. Max me je opazil in le na hitro pozdravil. Prišla sem do njega in ga objela okrog vratu. V objemu sem se počutila dobro, čeprav mi Max tega občutka ni vračal. Zagledala sem Spyka, ki me je že opazil. Bil je jezen. Bolje povedano besen. Nekaj je rekel. Nato pa se obrnil in odšel v smer iz katere je prišel.
Max pa se mi je medtem, ne da bi opazila, izmuznil iz objema in se vsedel na klopco.
Vse skupaj me je pretreslo, rabila sem ker nekaj minut da sem se zavedla kaj se je zgodilo.
Niti solze nisem izpustila, sem pa ostala brez zraka, ker sem pozabila vdihniti.
Občutek v meni je bil podoben padcu z rolerji pri katerem se z trbuhom drgneš po betonu.
Odrgnjena koža ki peče.

Obrnila sem se in takrat se mi je zavrtelo. Max je sedel na klopci z punco ki sem jo poznala.
Mene ni niti opazil. Bila sem kot vsi otroci ki so tekli naokrog in se lovili.
Kot bi na rano posul sol in jo polil z razkužilom.
Bile sva na isti osnovni šoli, le da je ona eno leto starejša od mene.
Bil je prizor, ki sem ga doživela le nekaj dni nazaj.
Gledala sta otroke,ki so se igrali.
Gledala sva jih.
Nisva se pogovarjala.
Onadva pa sta se smejala. Kasneje jo je objel.
Tudi jaz sem sedela tam.
Nekaj dni pred danes.
Na njenem mestu.



Prišla sem bližje. Tokrat me je le opazil. Rekel mi je da nemoreva biti več skupaj.
Ničesar drugega nisem pričakovala. Saj je bilo že tako očitno vse skupaj.

Pa vendar so vse sanje. Hvala da so le sanje.
Upam da so bile le domišlijske osebe z čudnimi
značilnostmi in nimajo veze z Maxom, mano in nikomer.
So bile lep začetek spanja v petek in žalostno jutro danes.


...In če izgubim ta občutek, sem ponavadi razočarana. Nevem točno zakaj, vem pa da smo vsi razočarani nekoč. Tako ali drugače. Danes, včeraj, jutri?

Je bil tale post boljši?

Abby

Jagode in čokoladni Ježki

Hamleta sem včeraj prebrala do zadnje strani.
Pa saj sploh ni tako slaba knjiga.
Res da je stara, vendar je zgodba zanimiva in tragična. Govori o zaigrani blaznosti.
Zanimivo bi bilo igrati blaznega, se pogovarjati z ljudmi, gledati skozi njih in govoriti
o stvareh ki se ne tičejo pogovora.
Še težje pa bi bilo skrivati svoj pravi jaz in resnične misli v trezni in prisebni lobanji.
Mislim da bo ocena kar vredu. Pravopisne napake so vedno bile in tokrat jih bo ogromno.


Max-a sem videla zjutraj kot sem pričakovala.
Zadrževala sem se in ga ne pogledala.
Ko sem stala na peronu sem se večkrat prikrito obrnila.
Vendar ga nisem videla. Morda toliko bolje. Nič posebnega torej. Niti v Ljubljani.

Popoldne pa sm ga srečala z Ananasom in družbo. Nič posebnega.

Nestrpna sem že. Mrk.
Edward.
Bella.
?
Še tablete in vodo, padem v spanec in sanjam,o čem, ne vem.
Morda še toliko bolje.
Petek bo. Komaj ga čakam.
Blackberry, i want youu.
Obljubim, naslednji post bo zanimiv in moje vrste.
Nekaj z mislimi, kapljicami krvi, vonja po poletju, hrepenenju in mogoče
bo celo nadaljevanje še nezačete zgodbe.

Abby

5 in the morning

Ofelija iz Hamleta.
Zdej vem od kod.
Oh, ja, Hamleta bom danes še prebrala do konca.
Potem pa me že na polici, ki jo zagledam prvo ko se zbudim, čaka Mrk.
3 del sage.

Pa saj sploh nima nikakršne veze z dnevom Jutri.

5.00 bo kazalo ko bom stala v kopalnici in butasto gledala v ogledalo.
Za make up si vedno vzamem kar dovolj časa. Običajno preveč, pravi Mumiy.
No po njeno je to kar vedno.
Hitela bom na železniško.
Mogoče pa bom tam celo par minut prej.
Videla bom Maxa.
In nekako si tega želim oz. kar komaj čakam, ob enem pa me je tudi rahlo strah.
Vendar ne vem česa.

Včeraj sem imela minuske, in Ananas me je povabil da grem z njegovo klapo v Parkec.
Mogoče pod ''klapo'' spada tudi Max.
Dal mi je celo telefonsko in rekel naj ga pokličem.
Saj bi šla.
Ampak sama? Brez vseh ki jih vsaj malo poznam?
To pa ni zame. Rada imam nove ljudi, in spoznati jih je užitek.
Kljub temu sem sramežljiva v družbi kjer se že vsi poznajo.
Pa tudi Ananasa ne poznam preveč pod lupo.
Mogoče kdaj drugič.

Z Spykom je bil ponedeljek prelep.

Hamlet me čaka in si me tako močno želi, jaz pa bi ga tako rada obiskala kdaj drugič.
Vendar ne gre.
Lep dan je. Sončen, topel, spomladanski. Ko bi vsaj lahko šla na zrak.
Na travo. Sanjarit.Plavati med oblaki. Ali pa samo bluzit v mislih in delati ničesar.
Niti dihati in odpirati oči.


Ophelia

to feel not good enough,

Brez besed,
presenečena nad vsem,
mojimi dejanji,
mislimi,
tveganju,
izgubi.

Tega ne bom naredila, pa če si še tako hrepeneče želim imeti Max-a.
In njegovo očarljivost, prikupnost.
Spyke si tega ne zasluži, jaz pa sem tista ki si ne zaslužim nikogar.
Nevem kaj naj si mislim, o tem kar mislim,
zmedena sem, odločitve pa so tiste k me spravljajo v jok.
Nikoli se ne morem odločiti.
Nikoli se ne znam.
Zdi se mi da je odločitev zame kot fobija pred napačno odločitvijo.
Sovražim odločati se med stvarmi in možnostmi.
Spyke bo ostal v mojem srcu,
Max pa najbrž v mislih in večernem sanjarjenju.
Odločila sem se.
Vendar vem da te odločitve ne bom upoštevala.

Lahko noč, v sanjah in mislih, nevem pri čem, vem pa da bo lepo.

Buffy

Laško, pink elephant &sweet dreams

Dan je bil nor, poln začudenja, popolne družbe,
in vsega kar sem že iskreno in močno pogrešala.

Začelo se je, tako kot sem predvidevala, sonček na nebu, prijetno popoldne, tik preden
se ohladi,topla cesta
po kateri stopam do avtobusne postaje, na kateri sem čakala sama.
Vendar me to ni motilo.
Pred tem, doma. Mummy je rekla če čakam da me pohvali.
Seveda ne.
Nikoli ji ni bil všeč moj izgled,
moja družba, moje pijančevanje, moje želje,
in na koncu seveda tudi moj pogled na svet
ki še danes ni čisto definiran.
Pa saj se s časoma navadiš da nisi tak kot si želijo tvoji ta stari.
Oziroma se navadijo oni.Včasih si želim da bi me podprli pri tem kar si želim,
kar hočem biti.

-Sploh nič neobičajnega. Vsaj meni.

Ko sem z Grizlijem in Rue prispela v sončno Ljubljano, smo se odpravili proti trafiki
da bi kupili dišeče roza slončke zame.
Odprla sem denarnico in wow, moj mali Škrat mi je tako kot vedno nekaj spizdil.
tokrat 2 mogoče 3€.
Kljub kraji sem dobila svoje bobi palčke.
Impro je bila glasna, smešna, prikupna in diarea je še vedno zakon, čeprav ni prišla v finale.
Zame so bili boljši kot drugi, zame so zmagovalci.
Iz dvorane sem prišla brez glasu od navijanja in roza lic od vročine.
Z Niletom sva se odpravili z Laškom v roki do peščene plaže, kjer so bili ostali
že precej naliti.
Pijače ni ostalo veliko, to ni problem, itak sem ena izmed tistih ki
se me zaradi substanc ki jih jemljem vsak dan, vsak % hitro prime.
In tam so bili tudi kosmiči, čokoladni.
Družba je bila najboljša, osebki presenečajo, zadetkov vse več.
Rdeče oči,
plesanje,
petje komadov najboljših bandov,
sprehodi ob plaži,
objemanje,
delitev poljubčkov,
ležanje na travi,
Mansonova sweet dreams,
omotičnost,
polivanje %,
prepovedana najljubša substanca in seveda dišeče roza bobi palčke.

Odpravili smo se proti sestrični Meti.Peš čez celoten star najljubši del, ob Ljubljanici, polnih lokalih, sprehajočih se skupinic ali parov, čvekanja, luči in glasbe. Peli smo, glasno in rahlo neusklajeno, brez posluha, pa vendar prikupno. Vsaj jaz sem to slišala in videla nekako tako.

Na dvorišči Sestrične Mete je bilo množica ljudi v skupinicah, z cigareti, pijačo in vseh možnih frizur,stilov, mišlenja in subkultur. Poiskala sem Candy, ki je sedela skoraj ob vhodu. Bila je
z ostalimi, poznam jih. Med njimi je bila tudi Trixie.

In Sareh. Začudenja in presenečenja v glavi nisem pokazala na obrazu.
Vsaj upam da ne.
Tudi če, se nihče ne spomni.
Sareh je posebna. Ima neprešteto pirsingov. Njen videz mi je všeč.
Nosi platforme, plišaste lisičke na torbi, črna, roza, natopirani lasje,
(pre)kratke lakaste oblekice,narisane obrvi, glamurozen in pretiran make up.
In tudi njen pogled na svet je rahlo drugačen od ostalih na ulici.

Nato smo se po asfaltu odpravile na busno. Glavno avtobusno.
Ko sem sedela tam, sem zagledala nekoga, ki sem bila z njim na temni strani lune oz. nas je bilo kar ogromno na tej strani lune.

<>


Heh,zabavno.
Naredila sva en kul prijateljski pozdrav z rokami, to je pa tudi vse kar se spomnim.

Avtobus je bil nabito poln. Sedela sem na Candyinih nogah,zraven Sareh, kasneje pa sem se naslonila na njo in zaprla oči.
Vročina, luči, max v mislih, glasba v glavi, spomini.

Dvignila sem glavo, mnogi so se začeli pritoževati,
vzdihovati, si prikrivati usta in nos in se obračati stran.
Tudi jaz sem ugotovila. Sareh se je obrnila k meni in me prosila
za robčke.
Okoli ust je bila vijolično rdeča. Kot bi si razmazala šminko.
Poleg tega sem tekočino opazila tudi po njenih rokah in torbi,tleh.
Smrdelo je, vonj te bi lahko pripravil da še sam bruhneš.
Zadrževala sem se. Candy se je obrnila stran.
Pa se zgodi, pač. Ni prijetno njej, nam, čisto nepotrebno.
Obrnila se je k meni. Rekla je da ji je žal.
Opazila sem da ima lep glas.

MAC!? Zbudi se, dol gremo. Vstal je in zapustil smo bus.
Želel smo si nadaljevt pijančevanje, ampak so po Candy,Trixie in ostale lutke pršli ta stari.
Mah, pa sm šla domov. No ja, za 10 minut sem se dobila še z Spykom, nič posebnga.
Vsaj men ni bilo.
Mogoče mi nikoli več sploh ne bo.
Ko sem že v temi pod odejo pisala smse, sem odplavala. 1.40, nisem več odpisala.
Zadeto, pijano pod zvezdami, max in Buffy.
Ne sanji!







Buffy

Pijano in zadeto, diarea je kriva

Sonček je zunaj, doma sem že, petek je, poslušam komade ki si mi jih namenil,jem nekakšna
čokoladna jajčka in pijem energy drink.
Dan se mi zdi prelep.
Matematika je mimo. In zaenkrat imam dober občutek.
V zgodovini sporočil iščem nekaj umetniškega.
Podarjeno oz. namenjeno meni.
Nisem prepričana, mogoče sem že izbrisala.



Ja, stvar je izbrisana. Error, file not found.


Večer bo zabaven, v eni izmed mojih najljubših družb,
glasni pogovori,
zmaga diare-e,ker vem!
odkrite skrivnosti,
alkoholne pijače,
dišeči cigaretni dim,
pink elephant,
na plaži,
splona usmerjenost vseh oblik,
v centru mesta,
smeh,
različne subkulture,
osebki zadetki,
plavanje ne spada zraven,
ista generacija,
humor,
drama queens,
vožnja domov,
luči v avtobusu,
dremež,
max v mislih,
še en dan,
ki je minil,
prelepo da bi bilo res.
Pa vendar res obstaja ta dan.

Še malo, pa bom zaklenila vrata, skakala po stopnicah, stopila čez vrata,
globoko in skoraj neopazno globoko vdihnila,
se nasmehnila dnevu,
gledala v modro nebo polno sončka, mislila na vse mogoče,
in se polna adrenalina v krvi z grizlijem in Rue odpeljala v toplo
Ljubljano.

mmmmm, obsesija pa taka.



Abby, the one from Addams family

Ne morem pobegniti

Spet jaz + moje misli.
Izpit pri matematiki, jutri, 4 uro,
10.15-11.00
Enačbe, kubi, kvadrati, intervali, procenti
med vsemi temi neznankami v moji glavi pa zmeda, zasanjanost, upanje, čuden občutek, neodločnost, žalost, eno ali drugo, mogoče pa sploh nič,
mogoče je stvar ki jo moram pozabiti,
preboleti, iti čez njo, lahko jo gledam in občudujem,
nesmem pa je okusiti, ker bolj ko mi diši, bolj si je želim,
več bi dala zanjo,
bolj bi se borila in zaradi moje žeje bi bili mnogi prizadeti, med drugim bi po vsej vrjetnosti izgubila Spyka, za vedno, in tega nebi prenesla, pa čeprav bi bila jaz tista ki bi vse skupaj vrgla v pečine.
Tega pa ne morem in ne bom naredila.
Nimam moči niti poguma, in nevem če si tega sploh želim.
Max,
neboš se našel, ker sem te poimenovala jaz.,
Kri mi diši, pogled ti naskrivaj sledi in mogoče celo išče,
spomini kar oživijo kot ponoči v sanjah, srečam te na postaji, pod uro ter na vlaku, potem pa te srečam zvečer, v poznem prejšnjem poletju zvečer, zopet in ponovno.
Ne morem pobegniti trenutkom v času, ki so zapisani v spominu,
ne morem se skriti.
Ne, nemorem, občutek krivde je že tako ali tako prevelik. Spyke je zadnja oseba ki bi si jo želela izgubiti in prizadeti.
Želim si da bi me misli pogosteje ponesle k njemu.
Želim si da bi čutila to kar on.
Želim si da bi se lažje upirala stvarem ki me pripravijo v stanje odvisnosti.
Ne znam prešteti vprašanj,
matematika mi ne gre dobro od rok, pa vendar me zanima
in tako zelo bi rada izvedela kaj naj naredim.

Sanje,
blood,
eyes,
dazzling smile,
addiction,
closed eyes,


zaspanost, morje potonjenih misli, ki se kmalu izgubijo med oblaki in toplim soncem med njimi.
Za nekaj ur, nekaj tisoč minut, bom zaspala.
Heh, ja, kaj bi jaz brez sanj,
popolnih dni v njih,
in brez odvisnosti, nepopisne želje,
s katero se
borim vsak dan.
In zaradi katere ima vsak korak do poletja
še večje pričakovanje.

Oprosti Spyke, moj odgovor ne bo mogoče ravno čist iskren.
Pa vendar te imam rada, in se nemogoče močno trudim,
samo počakaj da najdem
nekaj kar bo mojo obsedenost zakrilo, kot oblaki sonce.
Mislim da mi je malo lažje, jutro bo sončno, še lepši bo dan, najlepši pa bo
v sanjah
zaenkrat samo Max.

Abby

Tuseday,
Hodila sem po ulici ko sem naenkrat izgubila tla pod nogami. Zmanjkalo mi je sape, oblaki so se zavrteli, vendar tal in trdnega asfalta nisem začutila.
Kriv si bil.
Max še vedno in zopet.

Moje misli so bile tiste ki so izgubile tla pod nogami.

Stal si tam, govoril si, vendar te nisem slišala. Besede iz tvojih ust so bile neme.

Kot posnetek na ekranu brez zvoka in podnapisov.
Samo misli ki jih nihče ne vidi in slika, ki jo takšno vidim samo jaz.

Tvoje oči, in to je vse kar rabim
za padec.

Monday

Mmmmm, bi lahko poimenovala dan.

Z Grizlijem sva se peljala domov. Smešna in prikupna vožnja z njim mi vedno hitro mine. Seveda dokler on ne izstopi na svoji postaji.

Rekel je da ima rad če mu kdo riše po roki.

Riba z ogromnimi usti in trikotnimi zobmi,
domišlijska wc školjka,
polno mušic,
žile na roki,
pujsek
in
moje ime.
V času ki sva ga presedela skupaj, vse kar nastalo je v moji glavi
se je izrisalo na njegovi roki. Tudi njemu so všeč tattooji in nekega dne
ga bo imel, mi je rekel. Vendar o motivu ne ve veliko, le to da bo nekaj kar
nastane v glavi, domišlija in abstrakture vsepovsod.
Sama o tem ne razmišljam, vsaj za zdaj še ne. O tej umetnosti vem
malo več kot ti.

Bi pa imela to umetnost za svoj način življenja in okraševanja teles lutk.

Spyke in Buffy in 121 dni. Sliši se malo, in tudi malo je. 121 dni proti večnosti.

Dan se je končal prelepo, tam nad mestom. Z osebo ki jo pogrešam, ki jo imam rada, ima očarljive oči, prikupen nasmeh, lep glas, nežno polt, vabljiv vonj, vse na njem mi tako osupljivo jemlje sapo, da se komaj zadržujem. Najraje bi okusila kapljico njegove krvi in tisto nekaj kar je bilo.
Vrnila bi se v čas, ko je bilo vse tako popolno.
Vse kar vidim na njem, mi daje občutek nepojasnjenega. Nekaj kar ni opisano z besedami, temveč z bitjem srca v notranjosti plastične lutke, nekaj kar je kot občutek pokanja balončkov v pljučih, nekaj kar si tako zelo želim da bi naredila nekaj, kar še sama nevem zakaj.

In ananas ki je zadeto sedel tam mi je z vsakim komentarjem dajal upanje na to kar si želim.
Željo po krvi pa bom tokrat zatrla v sebi.

Ta prijeten dan se konča z mislijo nate max.
Vonj trave na tvojih ustnicah in parfum v mojih očeh pa mi bo oz. ji bo vedno ostal skrit tam nekje v deželi kjer sem vsak dan, če le najdem čas v mislih in današnjem hitenju.

Max, v mislih.
Abby F. F.

Buffy's day

Dan zamujen, Spyke in jagode

Evo, še en dan oz. dan ki se končuje in sem ga zamudila..
Zjutraj sem vstala, pregledala sms-e k sem jih dobila čez noč, odpisala,vzela tablete in se ulegla na posteljo. TV je bil že prižgan, jaz pa sem samo pritisnila na tipko in zamenjala program..
Seveda najraje imam programe z dobro glasbo, ampak tokrat nisem imela take sreče, kar pomeni da so predvajali glasbo ki ni zame..

Kaj vse se je zgodilo ta dan, niti ni zanimivo in se nočem sploh spominjat kaj sem delala namesto tega da bi šla ven..
Še sreča da me je rešil Spyke in zmenila sva se da se zvečer dobiva v novo nastalem parku, polnem visokih dreves, mehke trave, prijetne izven mestne okolice in tik ob reki ki prečka mesto.
Ko sem pogledala še 2. del filma, sem pogledala na uro in malo presenečena odhitela v kopalnico.
Na hitro sem se uredila, oblekla in že je prišel čas ko sem zaklenila vrata in tiho vendar ne prikrito skakljala po stopnicah. Mislim da to ni zmotilo nikogar, sploh pa je bila ura šele 8 zvečer.


Odprla sem vhodna vrata in takrat mi je postalo čisto jasno. Cel dan sem ga opazovala čez okno, vendar se mi ni zdel dovolj dober da bi stopila skozi vrata in ga uživala. Kako zelo sem se zmotila.
Zazdelo se mi je da je bolj toplo in da je jakna ki jo nosim preprosto odveč. Hodila sem po ulici, srečala sem veliko ljudi ki so bili na večernem sprehodu, nebo je bilo toplih barv, oblakov je bilo čedalje manj, sonce je le še kukalo izza obzorja in celo vonj me je spominjal na poletne večere. Počutila sem se tako prijetno in sproščeno in polno navdiha da sem občutke o dnevu začela opisovati kar na telefon,vendar se mi je vse napisano zbrisalo in začela sem znova. In že 2. neuspešno, obupala sem, in tudi Spyka sem že zagledala kako mi je z nasmeškom hodil nasproti.
Mogoče se je tudi njemu zgodilo podobno.
Po prazni cesti sva z roko v roki hodila in se pogovarjala, smejala in si pripovedovala bolj ali manj zanimive dogodivščine dneva. Prišla sva do parka nad mestom in sedla na klopco pod veliko staro drevo. Spyka sem spoznala prejšnje leto jeseni, na avtobusu. Večinoma časa ki ga preživiva skupaj se pogovarjava, smejiva, gledava filme in hodiva na sprehode.

''Bova šla počasi? Lačen sem,''

je rekel medtem ko sem opazovala in hkrati gledala prelepo mesto, v katerem živim. Vstala sem, si oblekla jakno in stopila za Spykom, pa vendar sem se za trenutek obrnila in opazila da je sonce že skoraj zašlo in nebo je počasi izgubilo rumene,oranžne,rdeče in na koncu tudi vijolične odtenke. Postalo je temno modro, takšno, kot postane čisto vsak večer, pa vendar se zdi samoumevno in tega ne opazi skoraj nihče.

Nekega dne se pa sonce vendar ne bo več prikazalo.


Sončnih dni ne bom nikoli spustila mimo mene, ker mi že zgodaj zjutraj ko se vozim z avtobusom narišejo neviden nasmeh nekje znotraj mene in mi povedo, da bo poletje nepozabno.



Buffy Felix