Spoznala sem, ravnokar in pred minuto.
Pogrešam čase ko so bile sanje nekaj, kar mi je spremenilo dan.
Razmišljala, si jih znova in znova priklicovala v misli in se neskončno globoko poglobila v njihovo zgodbo.
Zadnje čase me sanje ne obiščejo.
Zjutraj se zbudim brez zgodbe, brez nečesa kar bi bilo prijetno imeti ob jutru, ko odprem oči.
Trpijo pa tudi moji post-i, ker nimajo rdeče niti in rožic, zanimivih besed in vonja po travniku in zvoku smeha razigranih otrok.
Slovenščina od mene pričakuje da postanem pisateljica in napišem pravljico.
Sanjski princi, konji, dobre vile, palčki, čarovnice in zlobni duhovi so časi ki sem jih že prerasla.
Otroštvo je najlepše in bo ostalo v takšnem spominu okrašenem z marjeticami iz babičinega vrta.
Vendar ne maram pisati o tem, ker to niso moje sanje in najlepše zgodbe so že bile davno zapisane.
Mogoče pa namignem in se rahlo in prikrito nasmehnem ko pomislim na novega prijatelja, ki se je z mislijo nanj ravnokar vpisal v msn. Mogoče je on namesto sanj, mogoče mi lepša dneve ko se srečava. In zato ne potrebujem sanj ker hodi proti meni in na obrazu ima najbolj prikupen in iskren nasmeh kar sem jih opazila.
Buffy, krneki
Ni komentarjev:
Objavite komentar