Zagrizla v papir, zaplavala v misli.
Peljali sva se v avtu. Mummiy je našla tisto kar sem skrivala.
Bila je jezna.
Dolgi pogovori, kratke besede, strmenje skozi okno, potenje in moreča tišina.
Vendar ni trajalo dolgo.
Trajalo je nemogoče kratko in nerazburljivo.
1 ura je pretekla ko sva stali v vrsti in plačevali majico ki mi jo je kupila.
Poleg tega sem po njenem mnjenju postala nekaj, kar nisem pričakovala da bo kdaj izgovorila..
Všeč so mi punce. Tako meni ona.
Šok.
Bila sem presenečena.
Rekla je da ji je vseeno za mojo spolno usmeritev, vendar da le želi vedeti resnico.
Globok vdih in tako sem ostala pri zavesti.
Kar sem slišala mi je bilo nepopisno všeč. Brez besed, nemorem vrjet.
Smešno in zelo zabavno. Odgovorno, premišljeno, zrelo in človeško.
Seveda mi po glavi hodi samo Max.
Odštevam sekunde. Ure in minute.
Spomine in trenutke. Sončni žarki in vročina.
Z Laškom v roki ležim na travi pod drevesom in opazujem krošnjo.
V oblakih najdem morskega psa in veveričko.
Domišlija na nebu nima meja. Ker nebo nima meja.
Z nogo neprestano brcam v prazno. Nevem kam naj gledam, vem kaj si želim poslušat.
Skupino poznam kot bi živeli pod isto streho.
Kot da bi zvečer vadili v kleti, jaz pa bi ležala na postelji in poslušala ter občutila udarce bobnov.
Glasba z besedilom, kot da bi prišel iz njegovih ust.
Tako resnično, tako realno in tako kot življenje mladine.
S prsti udarjam po mizi in čakam da pride čas.
Nadaljevala bom z ustvarjanjem tetovaž.
Ob naslednjem post-u bodo objavljene tudi ideje. Obljubim in upam da ne pozabim.
Še vedno ljubim Mansona.
Enostavno poseben.
Kakor želiš. Večinoma pa se me zapomnijo pod imenom
