16:08

Spet te čakam. V navadi imaš da zamujaš in ponavadi niti ne veš da si pozen.
Stojim na robniku, ki obdaja malo parkirišče in opazujem zaslon te butaste nokie in drobne praske na njem.
V drugi roki držim cigareto, katera se počasi bliža koncu. Toplo popoldansko sonce je kot nalašč za prvo pomladno soboto.
Vse kar počnem je pritiskam tipko za zaklep in odklep tipkovnice in čakam če mi pošlješ sporočilo ali me pokličeš.
Hodim gor in dol, opazujem kamenčke pred menoj in postavljam nogo pred nogo, ter skrivam roke v žepih plašča.
Nekdo je zavil na parkirišče. Dvignem pogled in na levi zagledam modrega peugeota, od katerega se odbijajo sončni žarki. Nasmehnem se, skočim dol z robnika in začnem stopati proti avtu. Vidim te ko sediš za volanom, kako ti obraz prekriva tisti očarljiv nasmešek in kako le čakaš da odprem vrata in se ti pridružim pri novem mini potovanju.

''Heyy, verjetno ne veš ampak zopet zamujaš.''

''Živjo Bambi, ma ja, mami sem pomagal še nekej pospravit. Toreej.. deklica z jezera, kam greva danes?''

To je tisto, kar nima imena, kar ne znam opisati, pa vendar obožujem pri tebi.

Po pričakovanjih..

.. je prišlo do trenutka in večera, do nekega dneva ko se bo zgodilo.
Vedela sem.
Vedela sem še preden se je vsa zgodba začela razvijati in cveteti iz dneva v dan.
Končalo se bo še preden boš pomislila na začetek.
Imela sem te za pametnejšo in zrelejšo, ampak vsakdo se lahko zmoti. Nasedaš jim, drug za drugim, vsem po vrsti.
Pa kljub besu, solzam, žalosti, razočaranju, osamljenosti in nesreči ne boš ničesar spremenila. Niti ne boš poskušala. Sprehajala se boš po istih poteh, spotikala ob istih napakah, iskala podobne osebnosti drugačnih stilov, podobnih karakterjev in jih imenovala neponovljivi ljudje moje mladosti.
Upam da se kmalu sestaviš skupaj in kaj spremeniš.

Upam na kmalu.

Buffy si vidla kakšne čevle mam? Ray mi jih je kupu.

Hy, ja sem ja. Super lepi so. Ressss?

Jaaa, skupej sva.

Uaau, congratzzz!! Kako lepooo.

Se delam kot da slišim prvič, čeprav sem spremembo informacije na profilu opazila že pred kakšno uro. Se nasmehnem in si predstavljam njen vesel nasmeh in svetlikajoče se modre oči.

Kako zelo vesela sem za njo. Včasih si želim da bi imela tisti del njene osebnosti, ki ji daje pogum in močno voljo da se trudi, brez nepotrebnih strahov in pomislekov, ki si jih jaz ustvarim kar sama.

Obupala sem, utrujena sem. Po resnici povedano me je strah razočaranja in zaradi tega se ustavim in obstanem že na točki pred tem da bi izvedela ali imam prav.

Pripravljam presenečenje za Lauren  in sem zadovoljna, ker bo res nekaj izvirnega in posebnega.Se zamotim in poslušam glasbo, nekje v mislih pa naju vidim kako v tišini stojiva ob jezeru in se skrivnostno in igrivo nasmihava drug drugemu.

Da, to je to sanjsko jezero.

Po resnici..

Don't know what to say.
Zmedena hodim naokrog. Dolgčas ob katerem se ne dolgočasim.
Veliko imam za početi. Veliko imam za premisliti. Veliko za videti, prebrati, pregovoriti in poslušati.
Veliko imam za prespati, predremati, presanjati. Predvsem presanjati.
Fuclja se mi, bežijo mi besede. Na drobno se zasmejem, čeprav ni smešno. Mogoče ima kdo okoli mene celo občutek da gledam skozenj, vendar ne. Skušam le poslušati in v očeh iščem drobno podobnost. Za trenutek bi lahko celo pomislil da sem nekaj pokadila. Vendar ne. Nekaj drugega mi je ukradlo del mene.
Nek mali delček mojih misli si ukradel. Iščem tvojo družbo, iščem tvoje oči in iščem tvoj nasmeh. Iščem le novo sporočilo in tvojo smešno besedo.
Kličeš me Bambi.
Kličem te Volkec.
Oba veva, vendar nihče ne reče ničesar. Sredi noči me pokličeš, prideš iskat in me pelješ do jezera. Kadiva vsak svoj zvitek tobaka in zreva v mesečino na gladini.

''Včasih je tišina veliko boljša'' si rekel nekega dne, ko sva sedela v kafiču nad jezerom.

Čakam da me zopet pelješ tja in mi prižgeš cigareto.

''Kako je lepa svetloba, sonce in mesto..''

Vzela sem tvoj fotoaparat, ki je počival na mojih nogah, odstranila pokrovček objektiva in se nagnila proti oknu. Skušala sem ujeti perspektivo, zahajajoče sonce, obsijane strehe, mesto, oblake in ta trenutek ko sva brez besed stala pred rdečim semaforjem ter z nasmeškom na obrazu strmela skozi okno.
Kloc, kloc, 2 fotografiji.

Zasvetila je zelena puščica in zavila sva desno na most.

''Joj, nista mi uspeli. Presvetli sta..''

''Moraš nastaviti zaslonko in svetlobo..''

Mislim da sem zardela.

''Hm, tega pa neznam.''

Medtem ko sem buljila v zaslon in pregledovala neuspešno nastalo fotko sem opazila kako si se obrnil proti meni in se nasmehnil.

''Naučil te bom..''

Skušala sem skriti ta droben nasmešek in pogledala skozi okno, vendar mislim da si ga že ujel.

Naslonjena na zid, skupaj z Lauren utrujeni od dneva, pogledajoč sem in tja, od obrazov do parov, frendov in čudakov. Med vsemi ki so se prerivali in uživali svoj trenutek, svoj drobec dneva, svoj petkov večer, sem te opazila. Občasno sem pogledala v tvojo smer, se pogovarjala z Lauren, ki sem ji le bežno sledila.
Prevzet od glasbe in družbe si se prepustil ritmu in se vklopil med ostale obiskovalce okoli sebe. S pogledom sem se zazrla v Laurenine oči in ji zopet začela bolj pozorno slediti. Konec koncev si nisem želela da me ujame med neprimernim kimanjem in nepojasnjeno tišino po njenem vprašanju. Govorila in opisovala mi je srečanje z Brynom, ko sem iz radovednosti zopet počasi obrnila glavo in te skušala ne preveč opazno najti. Bil si tam, pogledoval proti steni in ujel moj pogled. Nasmehnil si se in umaknil pogled, ter nadaljeval svoj ritem in ples z družbo. Z drobnim nasmeškom k mi je dvigoval kotičke ustnic sem pogledala Lauren, ki je še vedno zbrano pojasnjevala, nato pa se začudeno zazrla vame.

''Abby.. Zakaj se smeješ? '' me je radovedno vprašala, z zmedenim pogledom, dvignjenimi obrvmi in nasmeškom katerega se še sama ni zavedala.

''Nič, prid greva plesat, itak kmal gremo..'' sem rekla in jo prijela za roko.

Potegnila sem jo za seboj v smer proti.. proti njihovi družbi.
Šla sem mimo tebe in vem da si opazil, ko sem se ustavila za teboj.
Lauren mi je ves čas sledila med razgreto plesočo gužvo, ko sem se kar naenkrat ustavila sredi nje in začela plesati na poznano glasbo.
Bili sva sredi plesišča.

''A tukej bova?'' mi je kljub glasbi ki je odmevala v klubu ter neizmerni gneči uspelo razbrati z njenih ust.

Čudno me je pogledala, jaz pa sem se le prikupno nasmehnila.

Stala sva sredi vseh, neopazna. Glava naslonjena na njegovo ramo, roka ki ga je objemala za spodnji del hrbta ter druga, ki sem mu jo nežno ovila okoli vratu. Počasi v ritmu housa sva se vrtela skupaj z drugimi, ter tesno plesala drug ob drugem. Čutila sem tvoje dlani, ki so počasi potovale po hrbtu navzgor objele moj obraz in ga približale tvojemu. Brez besed, z skrivnostnim nasmeškom na tvojem obrazu in prelepimi očmi v katere sm strmela, sem začutila nekaj čarobnega. Zaprla sem oči in se prepustila.

Pogrešala sem to. Ko me je poljubil še enkrat, so njegove roke zopet objele moj hrbet ter me še tesneje privile k njemu. Uživala sem, kot že nekaj časa ne. Glavo je naslonil name, ter mi zašepetal

''Kako ti je pa ime, če lahko izvem?''

''Abby, pa teb?'' sem zašepetala nazaj.

''Chase.Lepo ime maš.''

''Hvala.''

Še nekaj plesočih krogov, nežnih in igrivih poljubov, nasmeškov, tistih skrivnostih pogledov, kratkih besed in tesnejših objemov, v katerih bi lahko ostala za vedno. Rama na katero sem se naslanjala in vrat katerega sem čutila na licu, se mi je zdel kot nalašč za droben ugriz.

Ni se umaknil, ter se prepustil in mi kasneje nežno vrnil.

''Mi daš telefonsko, da se kej slišimo?''

''Ja seveda,..''

Shrani kot.. Abby

Telefon

Bila sem rahlo živčna, pogledovala sem od leve proti desni in skušala najti Lauren. Nevem kdaj je izginila, niti nevem kje je zdaj. Bila sem izgubljena v času, imela sem le ključe od garderobe. Moje in Laurenine..

''Umm, klical so me frendi, jst bom mogu it, čakajo me zunej, ker mamo naročen taxi..''

''Ja sej jst grem tut proti garderobam..''

Hodila sem pred njim ko sem začutila da me je prijel za roko. Hodil je za mano, dokler nisva prišla do stopnic. Zagledala sem Lauren, ki je z prekrižanimi nogami in rokami naslonjena na zid zijala nekam v prazno in si grizla ustnico.

''Greva?''

Chase me je še vedno držal za roko.

Prikimala je, vendar se očitno izogibala mojemu pogledu. Hodila sva pred njo. Pri garderobah sem dvignila njene in moje stvari, on pa je stal poleg mene in me preko hrbta držal v objemu. Čutila sem Laureninen pogled na svojem hrbtu, vendar si večera nisem hotela uničiti z njeno slabo voljo. 

Ko smo končno prišli do izhoda je bila ura nekaj čez 2 ponoči, Lauren pa je že tipkala svojo kodo v bližnji bankomat. 

Stal je poleg mene, me držal za roko in gledal v oči. Skušala sem misliti na kaj drugega, vendar sem vedela. Prišli smo ven in zdaj je čas da gre domov.

''Nekak moram it zdej.''

Stopil je bližje in spet sem lahko opazovala njegove ustnice. Nasmehnila sem se, zaprla oči in ga objela, on pa mi je podal še kratek poljub, še en in še en, ter nato še zadnjega.

''Se slišmo.Čau.''

''Čau.''

Pomahal mi je in odšel neznano kam. Obrnila sem se proti Lauren, ki je slonela na zidu in zdolgočaseno pogledovala naokrog.

''Greva?''

Prihajam, odhajam, klikam, tipkam, brišem, popravljam, črtica ki mi kaže kje potujem utripa, enakomerno, brez presledkov, nekam v neskončnost. Ujame me, ustavi mi dih, začara prste.
Nepremično zrem predse, vem kaj počnem, vendar ne vidim ničesar. Gledam, berem nekaj nenapisanega, vidim nekaj česar ne gledam.
Počasi, sekunda za sekundo. Okoli 5 jih je bilo.
Brez utripa, brez sape, pogledam vstran, nato pod nepremične rahlo blede prste pred mano, ki se zdrznejo in kliknejo na križec v desnem kotu.