Prikupno za tvojo domišlijo

Tako droben začetek dneva, tako lep, tako preprost in obdan z vonjem po jutru.
In postal je še lepši. Brez pričakovanj sem se prikradla v vrt in sedla na gugalnico.
Malo sem zašla, vendar sem bila še vedno z mislimi nekje tam, pri šoli.
Lahko bi besede prepisovala sem in tja, pa še vedno bi ostalo enako in dan še bolj obdan z metuljčki.
Nič drugega, samo opazovala sem vse okoli sebe. Kapljice jutranje rose so se bleščale, barve cvetov so ti odprle oči in tih šepet in smeh otrok sta nagajivo poskakovala na igrišču. Ne gugam se, dovolj je le da sedim in imam zaprte oči. Ne vidim nič lepše, mogoče le čutim malo drugače.
Majhen ribnik, malo drevo in jaz.

Nasmeh zate, iskrice zate, beseda zanj in objem za njih.
Tu in tam, na vlaku ali pod uro.
Prikradeš se mi za hrbet in me objameš okoli pasu.
Nekaj mi šepneš na uho in ko se obrnem že te ni več tu.
Včasih te ni, nekaj dni, včasih se mi rahlo nasmehneš nekje iz družbe.
To opazim samo jaz.
S knjigo v roki hodim domov. Ne gledam predse, temveč le zbrano berem vrstico za besedo in opazujem zgodbo ki se konča na zadnji strani.
Zamujam na predavanje. Iz jope potegnem moptel da pogledam na uro, ko mi na tla pade majhen zelen listek.
Poberem ga in obrnem na stran kjer so drobne črke in 3 besede z rdečim kulijem.
Le kako se je prikradel k meni v žep?
Nasmehnila sem se, zaprla oči in zaspala na travi nekje vmes.

Desno, levo, tu in tam, blizu in malo bližje.
Opazujem, razmišljam, spremljam in nekaj kracam na list pod mojimi prsti.
Krepko, podčrtano, večje, še manjše, prelom spletne strani in trenutek ko besede počasi zbledijo.
Takrat zaprem oči, čakam in se oziram okoli sebe ko brez pričakovanj iščem nekaj ljubkega.
Sonček na modrem nebu in hladen jesenski veter ki mi piha v obraz in mi listje zaplete v rožnate lase.
Pod črno konico nastajajo dežniki, češnje, oblački, kapljice, pravljična drevesa, notno črtovje, cvetlice, drobne zvezdice, ti in jaz, ter oblike v katerih najdeš svojega junaka.
Vse v črnobelem svetu, na 4 kvadratih ki se zlivajo v neskončno celoto.
Slišim nekaj o rdeči barvi in takrat se spomnim na tisto veliko rdečo pentljo ki jo je deklica nosila v laseh. Poleg tega zasledim še nekaj o hitrosti prikazovanja, rgb in cmyk, značke in še 13 nepoznanih besed.
Zbudila sem se in odprla oči ko je zazvonilo. Alice me je spraševala kaj menim o gostoti njene neskončnosti.
Pajčevinasta mreža me spominja na majhne črtaste dežnike, ki jih opazujem z okna..

Berem knjigo z naslovom Džank in mislim da jo bom prebrala do konca.
Komaj čakam na tvoj nasmeh, sanje ali prikupna realnost?
Mogoče te počakam pred šolo kar tako in greva na sprehod ali pa na skodelico čaja z okusom kave?
Mislim da si prav prikupen.

Buffy

Smile

Spoznala sem, ravnokar in pred minuto.
Pogrešam čase ko so bile sanje nekaj, kar mi je spremenilo dan.
Razmišljala, si jih znova in znova priklicovala v misli in se neskončno globoko poglobila v njihovo zgodbo.
Zadnje čase me sanje ne obiščejo.
Zjutraj se zbudim brez zgodbe, brez nečesa kar bi bilo prijetno imeti ob jutru, ko odprem oči.
Trpijo pa tudi moji post-i, ker nimajo rdeče niti in rožic, zanimivih besed in vonja po travniku in zvoku smeha razigranih otrok.
Slovenščina od mene pričakuje da postanem pisateljica in napišem pravljico.
Sanjski princi, konji, dobre vile, palčki, čarovnice in zlobni duhovi so časi ki sem jih že prerasla.
Otroštvo je najlepše in bo ostalo v takšnem spominu okrašenem z marjeticami iz babičinega vrta.
Vendar ne maram pisati o tem, ker to niso moje sanje in najlepše zgodbe so že bile davno zapisane.

Mogoče pa namignem in se rahlo in prikrito nasmehnem ko pomislim na novega prijatelja, ki se je z mislijo nanj ravnokar vpisal v msn. Mogoče je on namesto sanj, mogoče mi lepša dneve ko se srečava. In zato ne potrebujem sanj ker hodi proti meni in na obrazu ima najbolj prikupen in iskren nasmeh kar sem jih opazila.

Buffy, krneki

We share the same sky

Težko je začet zgodbo ki se kar začne in pred njo ni ničesar. Nima niti in mogoče je tako celo mnogo bolje.
Lep dan, topel in sončen. Najljubši popoldnevi z modrim nebom in oblačkom, lahko tudi brez.
Spominja me na vse mogoče. Pretekle dni, osnovno šolo, danes dan z Candy, trenutek, nekaj med pomladjo in poletjem, mladino in ponedeljke.

Tista toplina sonca ki sem ga čutila z zaprtimi očmi na mojem obrazu se konča z današnjim večernim jesenskim vetrom v laseh.
Čudne besede in posmehljiv smeh. Postalo mi je slabo ko sem bolje razmislila in se spomnila nate. Zdrznila sem se in brez besed odšla.
Ne želim družbe, niti pogovora in podpore.
Včasih samo trenutek in misli. V tišini, temi sedim na oknu in zmrzujem v kratkih rokavih.

Še vedno pa se počutim bolje ko diham zrak, ki me prebudi iz odtujenega sveta.
Misli ne moreš ujeti, misli ne moreš zbežati. Tokrat mi ne uspeva bežati.
V roke vzamem kuli in začnem kracati. Čedalje počasneje premikam roko in rišem drobne pikice. Obrnem se in vidim knjigo o Wertherju, ki me je čakala na polici. To je izhod, vsaj začasen.
Ne zdi se mi dobro, ne zdi se mi smiselno vendar vseeno objavim.
Počutim se malo bolje.
Poleg tega pa se star topel les in sveža zelena trava z vonjem cvetlic na kateri ležim spremeni v nekaj sivega brez življenja in čarobnosti. Zmrazi te in tako vstaneš in greš. Ne pogledaš nazaj. In tako stojim pod drevesom in opazujem travnik na katerem si se nasmehnil in mi rekel da pišem preveč lepo in bodo opazili da je prepisano.


Preveč lepo, vendar je resnično.

Buffy

Slike, moja stvarca