Pentlya

tukaj, zdaj.
danes je torek, nepriljubljen, dokaj.
Ampak vredu dan.
Vroče je, pazim da si ne spackam laka.
Vzela sem si čas, čeprav se moram učiti španščino.
Za zgodovino danes nebo časa, na žalost. Javim se v ponedeljek, bo okay?
Premišljevala sem. Mogoče sem v nekaterih stvareh prevelik optimist. Včasih pretiran pesimist,
večinoma realist.
Ne zdi se mi zelo narobe, vendar nekaj pri tem me moti. Nikoli ne bo vse prav.
Pa čeprav to pričakujem, a to so tiste stvari ki bolijo.
Nikoli se ne bo vse izšlo tako, kot si želim.
Pa čeprav mislim da se bodo.
Mogoče se bojim bolečine ki nastopi kasneje. Po tem, ko se tvoje pričakovanje izda za zlagano in ugotoviš da so bile misli le zmota in preveliko pričakovanje, mogoče celo upanje.
Nimaš več ničesar, kar ti je bilo sonce, nekaj kar ti je zapolnilo misli ko si hodil domov iz šole, sameval na avotbusu in ko si ležal v postelji in nisi mogel zaspati.
Dnevi so minevali, preživel si jih polno in vsak lepši dan je bil bližji darilu.
Odvežeš rdečo pravljično pentljo, komaj dvigneš pokrov in ta le sekundo za tem pade na tla.
Nič.
Ničesar.
Vse kar ti je bilo nedosegljivo, kar si komaj čakal da dosežeš, da vidiš, začutiš, izveš, občutiš te razočara in pade.
Ne, ne pade. Ker ničesar ni kar bi padlo.
Nastane zmeda, razočaranje in čudno vprašanje, brez odgovora.

Kaj sem naredil narobe, da si te stvari nisem zaslužil?

Zakaj nisem že prej vedel, da je nasmeh, prikrito veselje in prikupnost v meni odveč.
Še preden si nekaj zaželim, se že zavem, da je mogoče moj trud zaman.
Zato odneham prej.
Mogoče niti ne poskusim.
Niti ne začnem poskusiti.
Misli prekinem in se ubadam z homework, neoddanimi seminarskami in nedopolnjenimi zapiski.
Izognem se mislim. Tistemu kar mi zapolnjuje ''prosti'' čas in mi poganja prijeten občutek po žilah. Neviden in tako poseben.
Občutek nepopisen. Ni besed zanj.
To je to.
Upanje da se hrepenenje uresniči.To izgine.
Pelješ se po cesti, skozi praznino.
In če veš, da te ničesar ne čaka. Zakaj bi se peljal? Vsedeš se na cesto, kjer ni presenečenj, pričakovanj, dviga utripa, noči, večera, glasbe, niti sonca.
Ničesar ni.
In takrat postaneš prazen.
Ne veš zakaj obstajaš in živiš. Ničesar te ne žene.
To je tisto kar občutiš ko je tvoja majhna drobna škatljica, z drobnim pokrovom in pomladno zelene barve pentljo prazna.

Sploh ne vem zakaj sem začela z darili.
Mogoče me je strah.
Da me na koncu ne čaka ničesar.
Ničesar še nisem naredila.
Pa vendar mi je ob trenutkih lepo, prijetno, lep občutek, odtavam..
Pa sploh nima veze.
Tudi jaz nočem misliti na to. Pa vendar mislim. Ker se bolje počutim.

Čeprav so zablujeni, in so malce nora generacija, so najbolši.
Čeprav so velika noga, mamina, so the best.
Za trenutek pomislim da ne bi ničesar skrivala.
Bolje bom premislila.
Besedila, in že odletim. Spyke ne leti nate. Nisva istih misli, niti narave, še posebej pa ne želj.

hoče noreti skozi noč, noče biti ujeta v obroč;
(to si mislm jaz)

Willow, si še vedno močno želi lonček z kresničkami, ni preveč optimistična, pa še vedno zelo..
See ya, tommorow.