Zame in Zate

Nekaj za jutri, ko bo leto sveže in obljube še žive.
Ko bo dan nov in še nezapisan. Ko bodo drevesa starejša, ptice bele in nasmehi zaspani.
Ljubezen bo toplejša, objemi tesnejši in oči bolj iskrene.
Tako lepo, srečno, veselo, žalostno, osamljeno in odmaknjeno lebdi med spomini.
Smehu nasmehneš, solze pozabiš.
Sanjaš sanje in v njih živiš.
Poljubi z okusom gozdnih jagod,
smeh ko ležiš na skriti jasi,
tišina med miljoni misli,
nasmehi prikupni in modre marjetice. Ko rasteš, ko dišiš, ko si manjši od pomladne trave in ko potuješ z metulji. Ko nabiraš zvončke in ješ trobentice.
Včasih opaziš omet ki odpada in ozke uličice z visokimi hišami do oblakov.
Kolesa z velikimi košarami, stari okenski okviri, jesensko listje, veter s severa in prevelike volnene rokavičke.
Včasih glasne ulice, včasih tihi šepet. Te srečam, te pozdravim, objamem in pritisnem poljub na lice. Ti podarim majhno darilo z Zeleno pentljo.
Ko prespim jutro in vstanem ko so piškoti pečeni. Kukam skozi ključavnico in opazujem svet tam. Ogledujem izložbe in štejem cekine. Ko pride december z cimetom in lučkami, z glasbo, z možmi in škrati.
Ko se sprehajam po vrtu in lovim snežinke. Skrivam se za drevesom, pa vendar me vidiš. Pomahaš in se nasmehneš, ko mi postane nerodno. Ko fotografiram in se čudim kako je lahko, ko gledam skozi okno in si brišem solze, ko navsezadnje se zbudim in ti še spiš ob meni.
Kako je svet lahko tako čudovit in kako sanje tako resnične.
Vse se skriva za nečim podobno nasmehu.

Buffy

Slišim svoj utrip in vsak izdih.
Štejem ritem in poslušam na drugačen način.
Čutim in si predstavljam kot življenje.
Zadržujem nekje in se smejem.
Vendar ne opaziš.
In počutim se z vsakim trenutkom bolj slabotno.

Ko besede letijo sem in tja, ko pogledamo izpod kape, ko se začne večer in prebuja jutro.
Ko te imam preprosto najraje in ko te pogrešam.
Ko vse pesmi zadišijo po zimi in ko odigramo s prahom posuto pravljico.
Ko enostavno vse zbledi in se iščemo v spominih.

B.

Neskončnost brez konca

Končala z izpiti in oddala programe.
Majhne zvezdice na rožnatih laseh z različnimi kontrasti in okrašeno mesto.
Velika jelka, ogromne škatljice, rdeče nogavičke, kuhančki, lučke in glasba.
Po okusu tvojem in malo mojem.
Ne pozabi na cimet in male čokoladne muffine z jagodnim sladoledom.
Vse malo ujeto v prijeten večer.
Ni zadnji, niti prvi, mogoče nekje med 2 in 7.
Sva se letos že srečala?
Sanjala, tavala, niti ne vem kje, niti kdaj. Najbrž pa na poti domov.
Tema, večer, le avtobus ki se ustavi na postaji in odpre svoja vrata za zmrznjene potnike.
Prijazna gospa z rdečim klobučkom in nakupovalno vrečko polno bonbonov ki jo nese k svojim malim vnukom.Velik gospod z sivimi brki, ki se pomika počasi in sede poleg mene.
In še nek majhen fantek ki zbegano išče prost sedež.
Vrata se zaprejo in postane malo topleje.
Okna so še vedno zarosena da ne vidim lučk in mesta, ceste in ljudi, snežink in mraza.
Mika me, s prsti na rahlo udarjam po torbi in se uskljajujem z glasbo, ko najdem pravi ritem in začnem še z levo.
Še bolj pa me mami da bi kot otrok z prstom drsela po površini in risala kar bi hotela.
Ostala sem le pri drobnem in majhno neprimerno čudno butastem pogledu na drobne kapljice, tik pred mojim nosom. Vendar sem opazila le jaz. Še ena poleg mnogih stvari ta dan.
Še vedno smo na istem mestu, še vedno tukaj na postaji.
In ritem je prešel iz norega na malo mirno drugačnega. Malo drugače, ko me zanima zakaj tako dolgo.
Še potem ko smo speljali in sem odvrnila pogled od majhnega proti tebi si nisem uspela razložiti.
Nasmehnil si se in se vsedel na prost sedež ki si ga opazil.
Nisem se zadrževala in ni mi uspelo prikriti želje da te opazujem z besedo ki je ne najdem.
Strmel si skozi okno in pomislila sem celo da opazuješ kapljice in razmišljaš o tem kar razmišljam trenutno tudi jaz.
Smehljala sem se in zaspala v mislih na ta večer.

B.

Na sredini vdiha ko je trenutek še vedno tam nekje.

Sanjam poletje, ko se sprehajam in gledam proti nebu nad mano.
Sanjam ko hodiš ob meni in se smeješ.
Lepo, prikupno in smešno se smeješ. In to prav ti.
Pokukam proti tebi, pokukava oba in se nasmehneva.
Pripoveduješ mi zgodbe.
Ustaviš se, presenetiš me.
Z smehom me dvigneš in me nosiš na ramenih.
Dotikam se vej in skušam objeti vonj gozda.
Po gozdu, kjer je poti brez konca in dreves neprešteto.
Dolgo časa me že ni bilo tukaj.
In sem in tja, me pogledaš in se zopet zasmeješ.
Butneš se ob mene, in tudi tokrat ti vrnem.
Ko prideva na oblake, se nasmehnem in tam nekje vidim Ljubljano.
Leživa kjer nihče ne najde poti.
Med visoko travo; ti, jaz in travnik ki cveti skupaj z nama.
In zopet sva govorila ure in ure..
in šele takrat se ji je zazdelo da ga že dolgo pozna..

..vdihnila je



Buffy