Whispered voice tearing through dying sky

Lepo je sanjat z nekom ki ve kaj to pomeni. Mnogi tega danes ne poznajo več..

Zjutraj sem se zbudila v lepo sončno jutro. Nič me ni prebudilo, nič zbudilo. Niti hrup, potreba po wc-ju, nič.
Naspala sem se. Odprla sem oči, čisto na drobno in svetloba mi je zaslepila oči. Vendar me sploh ni motilo.
Vedela sem kakšen dan je pred menoj.
Dopoldne in popoldne nisem izkoristila preveč. Tv, tuš, računalnik, web, kosilo, računalnik, češnje..Sobota pač.Presenečenje in pol, Mummiy mi je kupila pink nogavice z leopardjim vzorcem.Mislim da je prvič ko je kupila nekaj kar je bilo po mojem okusu in še več, da je to kupila kot presenečenje.Dvojno presenečenje torej.

Imajo ogromno hišo. Nova zelena fasada, ogromno oken, rjava vhodna vrata,
zelenica okoli hiše, nekaj grmičkov, nekaj dreves.
Urejena hiša na koncu prijetne ulice.
Nevem kako se razumejo s sosedi, nisva še govorila o tem.
Na parkirnem mestu pod streho ni avtomobila temno zelene barve.
Še vedno nisem vedela če je sam. Mogoče je avto na popravilu. Mogoče je doma še starejša sestra.
Bila je že tema. Stala sem pred vhodnimi vrati in bila sem živčna. Prvič sem pri njem. Še sama sebi prikrivam, vendar potiho upam da starcev ni doma.
Pozvonila sem. 2 sekundi in že je odprl vrata. Svetloba luči me je zaslepila, vendar ne za dolgo.
Nasmehnil se je in me objel.
Kratek poljub, nato pa sem se sezula in v novih žarečih nogavicah stopila naprej.
Hodil je tik za mano, ustavila sem se. Nisem vedela kam naprej. V nekem prostoru je sijala luč in osvetljevala še del hodnika. Pogledal me je.

''Nikogar ni doma. Starci so na morju, tako kot večino vikendov, tamala pa je šla za vikend na eno zabavo in bo tam prespala. Sama sva. V celi hiši.''

Oddahnila sem si. Sama pri sebi, ni opazil. Moji koraki so postali bolj pogumni.
Hiša je bila prijazna in prijetna. Predstavljala sem si jo drugače, vendar mi je v realnosti še bolj všeč.
Kuhinja, dnevna soba, hodniki, jedilnica, vse tako domače.
Hodila sem za njim in si sproti ogledovala prostore. Okvir z njegovo sliko ko je bil še mlajši. Mami in oči. Sestra. Neki sorodniki. Veliko rož, spominkov, malenkosti, ki naredijo prostor prijazen.
Iz hladilnika je vzel ledeni čaj, jaz pa sem iz omare vzela 2 kozarca. Tako kot mi je naročil.
Prišla sva do lesenih stopnic.
In lesene stopnice čez nadstropja, vse do njegove sobe.
Bila je čisto na vrhu, in edina tako zgoraj. Odprl je vrata in zagledala sem sobo. Njemu je bila že poznana zato je ni niti posebej pogledal. Na mizo je postavil ledeni čaj, jaz pa sem zraven postavila kozarca. Zaprl je vrata.



Strešna trikotna okna, ogromna miza, na njej priklopljen računalnik in zraven zvočniki, ter udoben računalniki stol iz črnega materiala podobnega usnju. V kotu pa zakonska postelja z posteljnino v temni zeleni barvi. Soba ni imela močne luči, kar mi je bilo še bolj všeč. Sedel je na stolu in lahko sem slišala tipkanje po tipkovnici. Torej imam še čas da se razgledam.
Nisem se hotela ničesar dotikati, da nebi imel občutka da stikam. Omara, v kateri so stvari ki vedno tako prijetno dišijo, stara sedežna, ki še vedno izgleda kot bi bila komaj kupljena.
Predstavljam si kako njegovi frendi sedijo tam in se zafrkavajo ko so pri njem.
Oči so mi opazile vsako malenkost, vsak poster, vsako stvar ki je izstopala. Imel je tudi balkon z kamnito ograjo.Soba je imela osebnost. Mogoče je bila celo tipična fantovska soba. Nisem vedela, ker do takrat nisem vidla še nobene druge, razen Rune-ove. Ko sem se med ogledovanjem počasi obračala, mi je prišel za hrbet in me objel. Njegova jopa vedno diši, njegov nasmeh te vedno prisili da se še sam nasmehneš in njegove oči so tisto od česar ne moreš umakniti pogleda.
Njegov objem je prijeten, nikoli se mu nebi izmuznila. Čeprav sem v preteklosti že naredila. Žal mi je, še danes.
Dobila sem mms. Bom pogledala kasneje.
Opazila sem da je na playlist dodau ogromn zablujene in big foot mame.
Ona je dala mi use,
ona je misli brala, ona je moja mala..




(nadaljevanje, če se zgodi)
Abby/ Ophelia /

Mom, i bought a new book

Brez misli kaj prinesu jutrišnji bo dan,
Lep četrtek, tako kot vsak. Oblačen, sončen, topel, vetroven.
Nedoločljiv, kot so večino moje misli.
Pa vendar se je nekaj spremenilo. Stal je tam kot vedno,
ko vlak stoji pred mano, se obrnem in zagledama Maxa kako stopa naravnost proti meni.
Nima dvignjene glave in negleda naravnost proti meni. Vem pa da je opazil ko sem se obrnila in ga iskala. Vsaj občutek mi pravi, tako.
Vstopil je tam, kjer ponavadi vstopim jaz.
Nekaj lepega. Malenkost, pa vseeno mi polepša dan.
Vsaj malce.
Toliko za povedati o dnevu, nevem kako najti Veliko začetnico in začeti.
Nič extrasupermega dogodivščin, običajen dan, test fizike, naporna matematika, zateženi profesorji, pozabljena denarnica, težave na vlaku. Pa vseeno je nekaj posebnega in opisan je lahko prav tako kot polet z balonom.
Velika začetnica, Velik začetek. Mogoče majhen, skoraj neopazen, toda velik zame.
Težko je narediti tisto. Tisto? Vsak ima nekaj, kar bi rad povedal, pa mu je težje, ker bi to mogoče pomenilo nov začetek. Mogoče konec nečesa, pa vendar brez občutka krivde in prikrivanja nečesa. Nekaj končati, nekaj začeti.
Situacija, premislek, razpotje,
tveganje, zmeda, misli, norost,
pesimistične in optimistične možnosti,
slabost, glavobol, nespečnost,
na kratko: m o o d n o t g o o d

Zase niti ne vem kje sem. Se moram mogoče odločiti?
Kaj se moram odločiti? Takrat pomislim kako težko je.
Mogoče se odločiš narobe, zajebeš.
Mogoče si zajebal že večkrat.
Mogoče boš zajebal še večkrat.
Vendar ne moreš se izogniti. Misli ne morejo nadzorovati vsega.
Zapreti knjigo brez čustev, pozabiti in ne razmišljati o tem.
Graditi nekaj na novo, spoznavati, se mogoče sprijazniti in vztrajati, dokler se tudi to enkrat konča.
Pa vendar stvari še vedno trajajo.
Vendar vse se enkrat konča.
S smrtjo se konča tudi ljubezen. Ali ne?
Tvoje misli, tvoj svet, tvoja domišlija, odločitve, želje, prepričanja, pričakovanja.
Tvoja izbira kdaj z prsti narahlo in čutno potegneš po robu platnice, spomniš vsega in jo z občutkom dvigneš in pritisneš ob liste, polne fotografij, spominov, besed, tvojega sveta in jo zapreš. Težko jo je odpreti. Mogoče je možnost da se premisliš in spremeniš zmoto izgubljena in je prepozno.
Napaka. Error. Na tem živiš, s tem se učiš.
The damage is done. Fix it with a new beginning. New book.


Laško, Taffy, fotografije, slončki, svoboda, prost dan, izsklesana imena, sonček(upam)
tam gor.
Mogoče se zvečer zopet obesim tukaj, mogoče ne.
10x mogoče, nekaj kar še ni odločeno.
Jih najdeš več?
Buffy
Abby
Roza Slonček

Ireland; dreamland

Z družbo sem hodila po mestu.
Precej čudno mesto, nepoznano in podobno Ljubljani.
Ulice, staro mestno jedro, drobni butiki, kafiči, kavarnice, starinarnice in stojnice z nakitom.
Prijetno popoldne, mesto obsijano z toplim soncem. Ne prevroče, brez sapice. Popolno.
Sprehajale smo se po mestu, kar tako, najbrž brez razloga.
Šle smo mimo ulice, ki je bila nekaj posebnega.
Topla zelena, ne visoka, ravno prav velika pomladna trava. Drobne marjetice.
Staro nizko drevo, naslonjeno na star omet, stare mestne ozke hiše.
Sredi vrta pa lesena mizica in na vsaki strani klopca.
Kot nalašč za lomljenje piškotov z koščki čokolade in pitje hladnega pomarančnega soka.
Stara babica, ki dneve preživlja z pečenjem dobrot, je na mizo prinesla komaj da pečene piškote po novem receptu.


Druščina se je razprla da je babica lahko krožnik postavila na sredino mize.
Pripovedovali so si prigode v šoli, dogodivščine, zafrkancije o zapitem petku in srečanja z ljubljeno osebo. Druščina ni bila iz časa svobode, prostih popoldnevov in preprostosti.
Bila je današnja mladina, ki še vedno obožuje babičine recepte in svobodo, pa čeprav jim šola visi za vratom.
Skoraj sem se ustavila.
Med njimi sem ga zagledala. S hrbtom je bil obrnjen proti meni, vendar sem ga prepoznala po smehu in profilu ko je govoril s sosedom. Tako lepo ga je bilo opazovati, medtem ko on mene ni opazil. Tako preprost, tako očarljiv in tako prikupen. Občutki kot da bi se sekunde upočasnile, glasovi družbe postali nemoteče tišji, svet okoli neopazen.
Slišala bi njegov glas, videla njegove oči. Kot v filmu. Si predstavljaš? Jaz si.
Obrnil se je in me opazil. Le opazil.
Nekaj punc iz družbe se je odločilo in odšlo na vrt. Nisem bila prepričana, zato sem z ostalimi nadaljevala pot po ulici. Za vogalom hiše sem se nevede ustavila. Če bi se obrnila in se priključila družbi bi izpadla totalno neumno in butasto. Rue je stala poleg mene in me prepričevala naj se jim pridružimo.
You spin my head right round, when you go down, when you ...
Skrita številka.

Ja?
Zakaj niste prišle še ve? Pridte.

Zdaj se lahko obrnemo in pridružimo družbi in skupaj jemo piškote z cimetovim okusom.
Bile smo povabljene.
On nas je povabil.
Sedeli smo na klopcah. Med nama sta bila še Rue na moji strani in X na njegovi. Nagnila sem se nazaj, da bi ga pogledala, vendar se je on naklanjal naprej. Sklepala sem, da je iskal moj pogled. Tudi jaz sem se nagnila naprej, toda tokrat se je on nagnil nazaj.
Še ena zgrešitev.
Hitro sem se nagnila nazaj in tokrat ujela ta pogled. Slika okoli naju je zbledela in tudi glasovi in smeh so znižali glasnost. Pogled njegovih oči je najprijetnejši adrenalin zame. Počutim se.. super.
V pljučih mi poka, prijetno poka. Kot drobni vodni balončki.

Your cruel device your blood, like ice One look, could kill My pain, your thrill...
5:15, Dremež1 , dremež2..

Bile so le sanje, ne morem reči najlepše ker sem doživela tudi zelo podobne tem.
Jutro in zasanjanost. Še na avtobusu in delno v šoli. Kasneje je občutek resničnosti in ugodja zbledel, vendar je še vedno ostal v glavi.
..Ko bi ta občutek le lahko obdržala cel dan...
Upam da danes sanjam naprej in da me tokrat ne prekine budilka.
Resničnost bi bila popolna in najlepša.
Mogoče pa bo?
Speča Abby/Buffy

Waterproof maskara

Vem proti čemu grem in zato se počutim se tok slabš. Kot da bi brez upiranja in ustavljanja počasi stopala v smrt. Prostovoljno, brez volje, želja, pričakovanj, ogromnih in majhnih daril presenečenja in hrepenenja. Počutim se kot da bi se v nekaj vdala. Povsem mi je zmanjkalo moči, da bi se upirala, obračala ali poskusila karkoli spremeniti na tem kar je znano, določeno in leži v času, ki komaj čaka da me oplazi, odrine in udari ob tla..
Opazilo se je, vendar si nisem mogla pomagati. Nemorem se upreti. Kar se je zgodilo, se je.
Ko sem hodila domov sem odgovarjala na smse ki so prihajali, buljila v osvetljen ekran in pozabila da hodim po cesti.
Prometa ni bilo.
Niti avtomobila.
Zaradi nepazljivosti sem večkrat zašla z poti v visoko travo ali pa se zaletela v grmovje.
Nameravala sem se ustaviti v parku, zlezti v igralno hišico, in z tam opazovati nebo.
Bila bi sama, v tišini, temi, in večerni svobodi. Zvezde, jaz, poletna toplina, zvok reke in misli.
Ležala bi na lesu, v najvišjem nadstropju z odprtim delom, jokala in gledala v nebo.
Vem da nebi morala več zadrževati solz. Spustila bi jih, tekle bi mi po licu in za vrat.
Za njimi pa bi ostali črni madeži. Maskara. Waterproof, vrjamem.
Zame bi bilo sanjsko.
Ne vem zakaj še nisem nikdar naredila tega?

Za razliko od drugih. Večine ostalih. Me ni strah teme. Temnih ulic, prazne ceste, slabo osvetljenih predelov. Mogoče celo raje hodim tam, ko rabim čas. Za misli.
Ničesar mi ne sveti v oči in me ne slepi. Ni ljudi, ni gužve, ni hrupa.
Počutim se bolj svobodno. Takrat hodim po sredini in pustim da mi veter mršči lase.

Preden sem odšla do Spyka, sem šla skozi park. Gledala sem predse, običajna potka.
Zazrla sem se na levo in v sončni svetlobi ki je prihajala od zadaj zagledala sanje.
Visoka drevesa, na travniku, sonce ki prši svetlobo, vonj poletja, toplih večerov,
sanjarjenja, kampiranja in prepušanje opazovanju tistega, kar nam je lepo.
V odboju svetlobe si nad pomladno zeleno travniško travo, zagledal metulje.
Preveč sanjsko.
Upam da sanjam to. Mogoče že danes. Kadarkoli.
Življenje nad oblaki. Mogoče celo pod njimi.


Fotografija je last abby, dont steal, couse in case you will, she'll kill you,
now i wish you sweet dreams, bitches

Režiser z bonboni v glavi

končno frej, ampak res in popolno frej
no, vsaj za en dan, mogoče 2.
V primerjavi z večnostjo, nič. utrinek,pa še to ne.
Pa še vedno oddah od učenja, skrbi in podobnega.

4.50 ko sem vstala.
Za hip se mi je zdelo da sem zamudila,
ko celo sekundo premišljuješ, koliko je pravzaprav 4 in 5o minut.
5.47 pa mi odpelje vlak, sem zamudila?
Sem zamudila kar komaj čakam?
Dojamem da imam še celo uro časa.
Vstanem, plazim se iz sobe v sobo,
sem karseda tiha in nemotljiva, pa vendar se mi zaradi
spanja zapirajo oči in mi pogosto kaj pade iz rok. nenamenoma.
Takrat je edino kar mislim na, upanje da Mummiy ne pride v kopalnico in me nadere,
kaj ropotam, zganjam hrup in zapravljam celo uro pred ogledalom.
Jutra se čedalje lepša, čedalje toplejša in niti ne temna ko se zbudim.
Ni lahko vstati iz postelje, vendar nikakor ni težko.
5.40, z Mummiyine denarnice sunem 2 €, tako kot vsak četrtek in se odpravim proti postaji.
Četrtek je, pišemo slovo, nimam pojma, in me niti ne skrbi.
znam govoriti slovensko, in to šteje ogromno.
pa vendar se malo počutim krivo ker se premalo učim. Premalo ali prepozno.
Eno ali drugo.
Zdaj pa je vseeno. Znam kar znam.
Edini dan ko se v školo peljem z vlakom. Tako zgodaj.
Čakam da se cesta sprazni in stečem čez njo.
Ko zavijem čez vogal, opazim da je tokrat drugače. Njega ni tam, pod uro, pod lučjo.
Niti njegove družbe. Niti nikogar.
Mogoče je zaspal, mogoče mu grem na živce in bo vstopil na drugi postaji, mogoče imajo športni dan, mogoče odpade 1 ura, mogoče, marsikaj..
Nisem ravno razočarana, tako pač je, stojim, tam kot vedno. Oziram se če bo mogoče prišel, če je mogoče on tisti ki gre mimo mojega hrbta.
In zagledam ga. Tam kjer vedno stoji ko pripelje vlak.
Mogoče sem bila samo jaz tokrat, danes, prezgodnja.
Pogledam ga in on pogleda mene.
Pogledam ga in on gleda mene. Še enkrat.
Vstopiva v vlak in se po presenečenju vsedeva drugače. Veliko ljudi je danes. Vagon je poln.
Sedela sem poleg neke zgovorne ženske, ki je bila zaenkrat še umirjena in tiha.
Spyke pa je iskal prosti sedež in prišel mimo, pogledal je, vendar se ni vsedel.
Ah.. Zakaj pa bi se? Kot da bo kdo spregovoril?
Kot da bo kdo kaj rekel?
Bila bi neprijetna prisiljena tišina in zadrževanje. On pa bi razmišljal o čem drugem. O čisto drugi temi. Kot da nebi sedela skupaj, kot da se sploh nebi poznala.
Dan je minil, popoldne pa sem preživela z laškom v roki in mislimi na zapricah.
Lepo sončno in toplo. Prijetno, prikupno, najlepše in fino fajn.
Najraje sem tam. Sedim na travi, opazujem okolico, mesto, vlak, strehe hiš, drevo nad sabo, travo in zelenico, vklesane črke na kočah, ogorke na tleh, mislim si svoje in sanjam.
Tavam, v večnosti, ujeta med soncem in časom, ki se ne spreminja. Dneve prespim tam.
Zbudim se, ko moram domov. Ko sedim, gledat tv, ležim v postelji in razmišljam, mi vedno zaplavajo misli tja.
Kot bi bil raj in sanjski vrt.
Poln spominov in nasmeškov.

Jutri, petek?
Kje bom? Niti ne vem. Nočem se obremenjevati s tem.
Kjerkoli že.
Mislim da bom zažela pisati zgodbo. Vendar ne zgodbo o osebi, vendar o stvareh in prizorih ki nastanejo naključno. Vsaka zgodba bo imela svoj naslov, vse skupaj pa bo knjiga s platnicami.
Nisem še sigurna kako bo izgledala in kakšnega formata bo.
Ne pričakujem uspeha. Želim le nekaj kar nastaja v glavi, napisati na papir. Nikoli ne bo enako.
Mogoče bo nekoč podobno.
Če bo sploh še kdo bral. Te črke, besede, vejice, zgodbe in pesmi.
Misli Roznatega slončka, ki je po poklicu v sanjah čuden režiser.
Predolg naslov, vendar opisuje Abby, Buffy or whatever it is.

Pentlya

tukaj, zdaj.
danes je torek, nepriljubljen, dokaj.
Ampak vredu dan.
Vroče je, pazim da si ne spackam laka.
Vzela sem si čas, čeprav se moram učiti španščino.
Za zgodovino danes nebo časa, na žalost. Javim se v ponedeljek, bo okay?
Premišljevala sem. Mogoče sem v nekaterih stvareh prevelik optimist. Včasih pretiran pesimist,
večinoma realist.
Ne zdi se mi zelo narobe, vendar nekaj pri tem me moti. Nikoli ne bo vse prav.
Pa čeprav to pričakujem, a to so tiste stvari ki bolijo.
Nikoli se ne bo vse izšlo tako, kot si želim.
Pa čeprav mislim da se bodo.
Mogoče se bojim bolečine ki nastopi kasneje. Po tem, ko se tvoje pričakovanje izda za zlagano in ugotoviš da so bile misli le zmota in preveliko pričakovanje, mogoče celo upanje.
Nimaš več ničesar, kar ti je bilo sonce, nekaj kar ti je zapolnilo misli ko si hodil domov iz šole, sameval na avotbusu in ko si ležal v postelji in nisi mogel zaspati.
Dnevi so minevali, preživel si jih polno in vsak lepši dan je bil bližji darilu.
Odvežeš rdečo pravljično pentljo, komaj dvigneš pokrov in ta le sekundo za tem pade na tla.
Nič.
Ničesar.
Vse kar ti je bilo nedosegljivo, kar si komaj čakal da dosežeš, da vidiš, začutiš, izveš, občutiš te razočara in pade.
Ne, ne pade. Ker ničesar ni kar bi padlo.
Nastane zmeda, razočaranje in čudno vprašanje, brez odgovora.

Kaj sem naredil narobe, da si te stvari nisem zaslužil?

Zakaj nisem že prej vedel, da je nasmeh, prikrito veselje in prikupnost v meni odveč.
Še preden si nekaj zaželim, se že zavem, da je mogoče moj trud zaman.
Zato odneham prej.
Mogoče niti ne poskusim.
Niti ne začnem poskusiti.
Misli prekinem in se ubadam z homework, neoddanimi seminarskami in nedopolnjenimi zapiski.
Izognem se mislim. Tistemu kar mi zapolnjuje ''prosti'' čas in mi poganja prijeten občutek po žilah. Neviden in tako poseben.
Občutek nepopisen. Ni besed zanj.
To je to.
Upanje da se hrepenenje uresniči.To izgine.
Pelješ se po cesti, skozi praznino.
In če veš, da te ničesar ne čaka. Zakaj bi se peljal? Vsedeš se na cesto, kjer ni presenečenj, pričakovanj, dviga utripa, noči, večera, glasbe, niti sonca.
Ničesar ni.
In takrat postaneš prazen.
Ne veš zakaj obstajaš in živiš. Ničesar te ne žene.
To je tisto kar občutiš ko je tvoja majhna drobna škatljica, z drobnim pokrovom in pomladno zelene barve pentljo prazna.

Sploh ne vem zakaj sem začela z darili.
Mogoče me je strah.
Da me na koncu ne čaka ničesar.
Ničesar še nisem naredila.
Pa vendar mi je ob trenutkih lepo, prijetno, lep občutek, odtavam..
Pa sploh nima veze.
Tudi jaz nočem misliti na to. Pa vendar mislim. Ker se bolje počutim.

Čeprav so zablujeni, in so malce nora generacija, so najbolši.
Čeprav so velika noga, mamina, so the best.
Za trenutek pomislim da ne bi ničesar skrivala.
Bolje bom premislila.
Besedila, in že odletim. Spyke ne leti nate. Nisva istih misli, niti narave, še posebej pa ne želj.

hoče noreti skozi noč, noče biti ujeta v obroč;
(to si mislm jaz)

Willow, si še vedno močno želi lonček z kresničkami, ni preveč optimistična, pa še vedno zelo..
See ya, tommorow.

neznana filozofija

Čista bedarija,bedno.
Brezvezne stvari,bolno.
Nič mi ne pade na pamet,
zato opazujem utripajočo črtico na koncu naštetih stvari.
Gledamo se in ne vidmo nič..
ampak zablujeno je tisto kar razbija v glavi,
slika me spominja na včeraj.
Četrtkov večer v Križankah.
Nepozabno, noro, kričeče, zmešano
glasno, zadeto,vroče hudo in fino fajn.
Prekmal se je končal. Bend je supr.
Še vedno čutm utrip množice, in elektriko glasbe.

''Rola, rola se mi zdej, sanjaj, sanjajmo naprej''

Edin Isleen, ti si mi mal manku. Mogoče bi nardila
tist, za kar sem se odločila.
To sem rekla, nekaj podobnega obljubi, Rue.
Pogrešam čase. Najine.

Zakaj mislm da Kimmy noče da bi se Abby interesirala za Isleena?
Ko ji Abby kej govori, ona gleda vn.
Ko jo Abby kaj sprašuje, ona ne sliši. Ko sta skupaj, si želi da bi čim hitreje minilo in si da slušalke v ušesa.
Dans moram bit doma. Učer sm zasrala.
Again (ponovno torej).
Damn, petk je?!? Čas čist zame. Sounds good. quite good.
Mummiy je besna. Vsaj bila je.Buffy, the vampire

Totalno zanič post

uau, dolg časa je pretekl odkar sm bla nazadne tuki.
Nevem če je kej novega.
Kaj posebnega.
Kaj omembe vrednega.
Mogoče pa sem preprosto pozabila.
Velik učenja, zamujenih projektov, prešpricanih ur, skrbi, branja in
tipkanja pozno v noč, učenje na busu in spanje med urami.
Še glasba, ki mi ne leži. Jutri, sedmo uro. se mi zdi.
Preteklost, zgodovina pred mojim rojstvom.
Zadnja stvar ki me trenutno interesira. Pa vendar je to stvar ki jo
moram najbolje odpisati, da dobim tisto darilo z rdečo pentljo.
Tokrat bo mogoče še lepša, pisana, z pikicami.
Darilo s pentljo ali preprosto nič.
Bomo vidl. Jutr,kmal.
Na koncert grem. V veliko mesto. Skoraj nazaj v šolo.
Mogoče bomo malo zadeti, okajeni in pijani.
Glasba bo prava, družba vsekakor. Dan bo mogoče lep,večer pa upam da nepozaben.
Druščina ga bo naredila mega. Vse si predstavljam. V glavi. Zgleda super.
Upam da ga srečam. Da srečam njegov pogled.
In upam, da mi mogoče nameni nasmeh.
Že to bi bilo nekaj. Ne, to bi bilo preveč. Nikoli ni preveč.
To bi bilo nekaj lepega.
Vedno ko govorim o tistem kar si želim, o hrepenenju po njem, me Kimmiy gleda čudno.
Kot bi bila bolana? Ali bi lagala sama sebi?
Pa vendar zakaj ne reče ničesar. Mogoče se strinja z nekim delčkom mojih možganov da naj tega ne delam. Vsaj ne Spyku.
Želim si da bi si upala več. Naravnost. Brez skrbi. Brez živčnosti.
Stopila bi do njega in mu kaj rekla.
Vem da bi nekaj začutila.
Nekaj neznanega v mislih, zmeda in tisti prijeten občutek zadetosti.
Zadetosti od lepega, kot heroin v žilah.
Četrtek, komaj čakam.

Spyke bo na Dunaju. Na koncertu. Tako kot jaz.
Nisem dobre volje. Pravzaprav se počutim kot oseba brez misli.
Škrat se obnaša nemogoče.
To me spravlja k odsotnosti in jezi v meni.
Ne morem si pomagati, pa vendar me je sram da se tako obnaša do ljudi ki jih imam rada.
Tudi Škrata imam rada.
Vedno je bil moj mali, vedno sem skrbela zanj in po vsej vrjetnosti še nekaj časa bom..
Prikupen je, nasmejan, razigran..
vsaj ponavadi.

Oseba Max se je pravkar vpisala.
Sliši se znano. Tega nikdar ne spregledam.
Razmišljala sem o tem, kako sva večere preživela na hodniku. Sedela sva na tleh, naslonjena na steno in opazovala stopnice. Ponavadi je bila tema. Skoraj vedno.
Nebi vedela o čem sva se pogovarjala. Vem pa da je čas hitro bežal. Vedno ga je zmanjkovalo.
Vse lepo hitro mine.
In tudi to je minilo.
Pozabila sem.
Meseci so minili,ko sem v notranjosti, mislih in telesu začutila jutro.
Prebujanje nečesa, kar je nekoč nevede zaspalo. In to je občutek.
Ko ti po žilah steče nekaj čudno prijetnega. In to čutiš po celem telesu, v mislih.
Kaj pa če gre samo za hrepenenje po nečem?
Nečem česar nikoli nimaš?
In neboš nikoli več dobil nazaj?
In bo hrepenenje vse večje?
Kot odvisnost?


Ti si misli kar hočeš, jaz pa rečem da je post totalno zanič.
Nepovezano napisano, brez smisla, brez rdeče niti. Brez namena in sporočila.
It's just like in my head right now.


Abby

Filmski večer

Po ogledanem filmu o zombijih, kar me niti slučajno ni zanimalo,
sva se napravili v restavracijo.
Špela je govorila o glavnem moškem igralcu in njegovi zapeljivosti.
Poslušala sem jo le bežno, bila sem namreč vesela da večer preživljam v temi in miru, sredi mesta.
Vse je utihnilo.
Pogledala sem Špelo ki je pobledela in začela hitreje stopati.
S pogledom je ošinila drugo stran ulice in se zopet zastrmela naravnost predse.
Prvič sem se uzrla okrog sebe.
Del pločnika na katerem sva stali, ni bil osvetljen.
Trgovine so bile zaprte in neopazne.
V daljavi pa sem, v zopet osvetljenem delu, zagledala velikanski napis McDonald, kamor sva bili namenjeni.
Na drugi strani ulice pa je bila odprta točilnica. Neonska razsvetljava, tabla z napisom ''Pri enookem Petru'', nejasno mrmranje glasov, glasba in žvenketanje ledenih kock, ki so padale v kozarce.
Na steno so se naslanjali 4 moški.
Brez misli. Ustavila sem se. Občutek da se je to že zgodilo.
Eden izmed njih je pokazal zanimanje zame. Tudi sama sem se obrnila proti njem.
''Abbyy!?! Kaj se pa greš?''
''Mislim da jih poznam..''
Le kaj počnem? Morala bi pasti nazaj, v otopelost.
Zakaj sem kot omamljena stopala na cesto?
Tega moškega se spomnim. Leto nazaj, v temni ulici.
Občutila sem strah, drgetanje in hlad, kot takrat preden se mi bo kaj zgodilo.
Začutila sem grožnjo. Brez pojasnil.
''Abby! Pridi že!''
Preslišala sem klic in počasi, brez zavesti stopila naprej.
Nejasna grožnja me je gnala naprej. Odziv, tako nagonski, nepremešiljen.
Preveč časa je minilo od kadar sem nazadnje to čutila.
Slepo sem sledila občutku.
Po žilah mi je steklo nekaj neznanega.
Nisem videla razloga za strah. Nič na svetu me ne more več prestrašiti.
Bila sem že sredi ceste, ko me je dohitela Špela in me zgrabila za roko.
''Se ti je zmešalo? Bi se rada ubila?''
''Ne, seveda ne.''
Obljubila sem da ne naredim nobene neumnosti.
To je tisto zaradi česar sem še vedno dihala.
''Pojdi naprej, takoj pridem za tabo.''
''Abby takoj nehaj s tem početjem...''
Nenadoma nisem več čutila ničesar.
To ni bil Špelin glas. Ta glas je bil besen in prelep,razdražen.
Bil je njegov glas.
''Pojdi k Špeli. Obljubila si. Obljubila si, da ne boš delala neumnosti.
Drži obljubo.''
Imam halucinacije? Prisluhe? Meša se mi.
Moj nezavedni um mi je poslal, kar je predvideval, da si želim.
Že nekaj časa nisem čutila ničesar.
Med bolečino in ničemer sem izbrala nič.
Zdaj sem samo še čakala na bolečino.
Glas je postal medel, oddaljen, kot bi nekdo na radiu zmanjševal glasnost.

Naredila sem korak naprej, kot bi preverjala.
''Abby, obrni se!'' je zarenčal.
Hotela sem slišati to. Jezo, namišljen dokaz, da mu ni vseeno, dvomljivo darilo mojega nezavednega.Le kako bi lahko vedeli, da v resnici uživam v trenutku norosti, ki me je zajela?

''Z druge strani ceste ste bili podobni nekemu znancu. Žal mi je, zmotila sem se.''
Špela ni spregovorila. Bila je jezna. Uničila sem ji večer.


Prvič po dolgem času nisem vedela kaj me čaka zjutraj.


Buffy, tokrat

Moja mora, moja odvisnost

Stojim sredi hodnika.

Nevem zakaj sem tukaj, nevem kdaj sem prišla.

Zbudila sem se v sobi. Odprla sem oči in bela jutranja svetloba

mi je zaslepila oči. Bela stena, bela posteljnina. Pred menoj pa tv na steni.

In kamera v kotu. Se mi je morda odpeljalo?

Vse belo. Smrtno belo. Vendar me ni strah.

Ležim na postelji. Nič me ne boli.

Kaj se je zgodilo?

Ničesar se ne spomnim. Niti ne vem kdaj sem se nazadnje zavedala.

Zaspala sem. Na mizi. Vendar nevem kdaj.

Sama sem v sobi.

Skuštrano frizuro imam. Tako kot vsako sobotno jutro.

Vonj po bolnišnici.Vendar zakaj? Zdrava sem.

Vsaj vedno sem bila. Misli me srhljivo zmedejo.

Nevem kaj naj si mislim. Kje naj začnem razmišljati?

Vstala sem. Rdeči copati. Malo preveliki.

Ozrla sem se. Polno neznanih aparatur. Prvič jih vidim.

Tako od blizu in tako realno. Zakaj se vse to uporablja?

Bila sem prepričana in prav sem imela. V bolnišnici sem.

Takrat sem začutila. Otečen jezik, rdeče rane na levi strani jezika.

Neboleče, ampak neprijetno in malo moteče.

Končno sem se spravila k sebi in odprla vrata na katerih so bile spuščene in zaprte bele želuzije.

Hodnik mi je postal znan. Škrat je tu preživel ogromno časa. Ko je bil še manjši.

Stopila sem do pulta.

''Kaj delam tukaj?''

''Se ne spomniš?''

me je vprašala sestra v modri opravi.

Medicinska sestra torej.

''Pravzaprav ne.''

'' Saj ti je ime Abby? No.. poglej, včeraj zvečer so te pripeljali z rešilcem, ker si imela nekakšne vrste epileptičen napad.. Nihče ni vedel kaj se dogaja s tabo.

Nihče ni vedel da si bolana. Bila si zmedena, niti vedla nisi kako ti je ime..

Strmela si skozi ljudi, v praznino, in se tresla. ''

'' A ?'' Saj ni bilo kaj reči. Oziroma sem ostala brez besed.

Niti se ničesar ne spominjam. Epilepsija?Sliši se podobno kot anoreksija.

Strmela sem v prazno. Kot psihopat.

Strah me je postalo tega kar sem slišala.

Nihče si ne želi biti tak. Pa vendar, ali imaš izbiro?

'' .. in ja, glej. Ponoči se ti je napad ponovil v hujši obliki.

Tu boš ostala na opazovanju.

V ponedeljek te bo prevzel nekdo od zdravnikov in odšla boš na preiskave.

Ugotovili bodo kaj je narobe s teboj, ne skrbi.

Boš zajtrk?''

Ne skrbi? Misli so mi že pobegnile. Hujša oblika? Zajtrk?

Preiskave na meni? Nekaj narobe z menoj?

Ja, najbolje bi bilo če bi bilo vse to samo sanje, mora.

Vendar se nisem zbudila. Vse to se mi je res zgodilo.

Včasih sem bila na preiskavah z Škratom. Veliko časa sem preživela v teh hodnikih.

Omare v katerih je polno igrač, ki kratkočasijo dneve tem majhnim otrokom.

Včasih sem šla čez to mini jedilnico, tudi takrat, ko so imeli obrok.

Te posode srebrno bleščeče barve, opraskane in 190558 oprane.

Hrana značilna za tiste velike kuhinje.

Zraven vsakogar pa majhna posodica z prtičkom na dnu in žlico na njem.

Žlica pa nosi tiste bonbončke, ki jih otroci komaj da popijejo skupaj z vodo.

Kot da jih telo ne bi želelo sprejeti in imeti v sebi.

In bilo je veliko bonbončkov.

Majhnih, velikih rumenih, majhnih modrih, in

tistih srhljivo bolno belih.

Tudi sama jih poznam. Začela sem z majhnimi belimi.

Do danes jih na dan pojem 3 vrste, 2 barv in treh velikosti.

Včasih se mi zataknejo v grlu. Spustijo tist grenek okus.

Kot bi pogoltnil žlico mivke.

Torej so pills moja vrsta odvisnosti. Prava odvisnost.

Brez njih se počutim slabo, utrujeno, nemočno in bolno.

Zato jih jemljem vsak dan.

Zjutraj ko vstanem in zvečer preden zaspim.

Brez njih je moja možnost slabih stvari še večja.

Zgodi se, pozabiš. In enkrat sem na ta račun zajebala sebe.

Zopet sem se zbudila tam.

Vsak bonbonček ki ga popijem mi škoduje.
Kot bi se namerno ubijala.
Če svojo odvisnost zapustim in se ji uprem,
se mogoče hitreje in ponovno zajebam.
In se tokrat ne zbudim v bolniško beli sobi.

Sploh pa nikoli več tukaj.

Abby

Moja mala črna Kitty

Kako naj začnem?

Jem čokoladno lučko. Sladoled oblit z čokolado.
All the things she said, once upon we had a lot to fight for..
Pojem, si mislim svoje.
Uživam kadar sem sama doma.
Rada sem na računalniku,rada imam glasbo, prazne sobe okoli,
velika okna pred mano in svet za seboj. Misli, tišina, mir.
Nihče mi ne teži. Mi ne visi za vratom. Me ne prosi naj naredim nekaj.
Nikogar ni.
Le jaz.
In moja mala črna Kitty.
Ter sladoled.

Se vedno mislim nate. Isleen.
Tvoje oči so še vedno najlepše in še vedno mi vzameš sapo ko te vidim. In vedno bodo večeri živi.
Kumi in Kimmy, Isleen in Abby.
Oprosti Spyke, mogoče bo moj nasmeh neiskren, smeh v družbi pravi in glasen, misli odtujene in tisto kar želiš neizpolnjeno. Mogoče bi ti morala povedati kaj se dogaja v moji glavi.
Ali pa tudi ne.
Mogoče je pa samo ena izmed mojih zmed in zajebanih scen.
Nevem če si tega sploh želim in če si za to kriv ti.
(hoja, misli, jaz, sony ericsson k850i)

Večer je bil kul. Všeč mi je bila družba. Še več, bila je skoraj popolna. Kaj točno je manjkalo,nevem. Fecho mi je obljubu da mi kupi škatlco čikov.
Zaradi česa? Nč posebnga.
Smejala sva se temu. Faca je.
Kaj vse se je zgodil potem,medtem, ne bo ostalo nevem kaj v spominu.
Zbudila sem se zraven Spyka. Prostora premal. Vedla sm.
Že prej sem mu omenila to.
Spala, niti ne, poležavala sva vse do 11.
V pižami sem sedela na sedežni, ščetkala zobe in gledala tv.
Moje življenje ne bo nikoli tako. Žal mi je.
Za to sem se že odločila.
Ne maram zamuditi jutra. Vzhod sončka.
Ni nastal nov program o sceni, torej nič novega.
Obrnila sem se in..
zagledala Mumiy. Bila sem šokirana. Nisem se oglasila ne mobi,
in njen paničen nastop.
Peljala me je domov. Sedela sem zadaj. Gledala sem skozi okno. Zgledal je kar lep dan.
V primerjavi z ostalimi v tem tednu, najlepši.
Mumiy me je spraševala čudne stvari.
Ni bila tema o kateri bi govorila.
Sploh pa ne z njo.

Z Taffy se dobim. Greva naokoli. V parkec. Upam da bo družba tam.
Drugače pa se petka niti ne veselim. Tko al tko mi primanjkuje spanca.
Če pa bo Isleen tam, mi bo zacvetela rožica v glavi in sova na glavi.
Seveda.
Aja, oranžada se je vrnila. Veliki a drobni Levček se je vrnil. In vrnitve je zelo vesel. Počuti se dobro. Vsi že komaj čakajo da ga vidijo.

nadaljevanje:

Dovolj imam tega! Poslala te bom domov.
Odšla boš. Poklicala sem očeta in tukaj imaš letalsko karto.
Let je ob 16.50.

Kaj sem pa naredila??

Bes v meni je naraščal. Enostavno, vendar nepošteno. Imam odlične ocene.
Ne delam bedarij, ne poham in ne pijem.

N i č e s a r nisi naredila. V tem je težava. Nikoli ne narediš ničesar.
Vse bi bilo boljše kot tole nevidno nenehno kremženje.
Napačen izraz.
Ko bi se vsaj kremžila- tako bi vsaj nekaj naredila.
B r e z ž i v l j e n j a s i.
Mogoče potrebuješ pomoč. Nikakor ti ne gre od rok. Ne boš prebolela.
Čakala sem. Ne zmoreš.
Nisem videla človeka ki bi se tako trudil. Boli me ko te opazujem.
Zato želim da odletiš k očetu v Transilvanijo.
Obe dobro veva v čem je težava.

Zajela je sapo.

Minili so meseci. Ni poklical, ni pisal, ni vzpostavil zveze.
Ne moreš ga čakati vse življenje.

Vedela je. Načela je prepovedano temo.

Izognila sem se pogovoru.
Mudilo se mi je.
Ponavadi sem bila med prvimi v šoli.
Prostega časa ne maram, preveč se ukvarjam z mislimi.
Špeli sem rekla če greva lahko popoldne v kino.
Jaz sem jo povabila.Bila je presenečena, in niti ne navdušena.
Tiha deklica jo vabi v kolosej.
V avtu je bila tišina. Nobena ni spregovorila.
Samo radio, stare uspešnice in prazna cesta z belo črto.


Buffy