Desno, levo, tu in tam, blizu in malo bližje.
Opazujem, razmišljam, spremljam in nekaj kracam na list pod mojimi prsti.
Krepko, podčrtano, večje, še manjše, prelom spletne strani in trenutek ko besede počasi zbledijo.
Takrat zaprem oči, čakam in se oziram okoli sebe ko brez pričakovanj iščem nekaj ljubkega.
Sonček na modrem nebu in hladen jesenski veter ki mi piha v obraz in mi listje zaplete v rožnate lase.
Pod črno konico nastajajo dežniki, češnje, oblački, kapljice, pravljična drevesa, notno črtovje, cvetlice, drobne zvezdice, ti in jaz, ter oblike v katerih najdeš svojega junaka.
Vse v črnobelem svetu, na 4 kvadratih ki se zlivajo v neskončno celoto.
Slišim nekaj o rdeči barvi in takrat se spomnim na tisto veliko rdečo pentljo ki jo je deklica nosila v laseh.
Poleg tega zasledim še nekaj o hitrosti prikazovanja, rgb in cmyk, značke in še 13 nepoznanih besed.Zbudila sem se in odprla oči ko je zazvonilo. Alice me je spraševala kaj menim o gostoti njene neskončnosti.
Pajčevinasta mreža me spominja na majhne črtaste dežnike, ki jih opazujem z okna..
Berem knjigo z naslovom Džank in mislim da jo bom prebrala do konca.
Komaj čakam na tvoj nasmeh, sanje ali prikupna realnost?
Mogoče te počakam pred šolo kar tako in greva na sprehod ali pa na skodelico čaja z okusom kave?
Mislim da si prav prikupen.
Buffy
Ni komentarjev:
Objavite komentar