Majhne zvezdice na rožnatih laseh z različnimi kontrasti in okrašeno mesto.
Velika jelka, ogromne škatljice, rdeče nogavičke, kuhančki, lučke in glasba.
Po okusu tvojem in malo mojem.
Ne pozabi na cimet in male čokoladne muffine z jagodnim sladoledom.
Vse malo ujeto v prijeten večer.
Ni zadnji, niti prvi, mogoče nekje med 2 in 7.
Sva se letos že srečala?
Sanjala, tavala, niti ne vem kje, niti kdaj. Najbrž pa na poti domov.
Tema, večer, le avtobus ki se ustavi na postaji in odpre svoja vrata za zmrznjene potnike.
Prijazna gospa z rdečim klobučkom in nakupovalno vrečko polno bonbonov ki jo nese k svojim malim vnukom.Velik gospod z sivimi brki, ki se pomika počasi in sede poleg mene.
In še nek majhen fantek ki zbegano išče prost sedež.
Vrata se zaprejo in postane malo topleje.
Okna so še vedno zarosena da ne vidim lučk in mesta, ceste in ljudi, snežink in mraza.
Mika me, s prsti na rahlo udarjam po torbi in se uskljajujem z glasbo, ko najdem pravi ritem in začnem še z levo.
Še bolj pa me mami da bi kot otrok z prstom drsela po površini in risala kar bi hotela.
Ostala sem le pri drobnem in majhno neprimerno čudno butastem pogledu na drobne kapljice, tik pred mojim nosom. Vendar sem opazila le jaz. Še ena poleg mnogih stvari ta dan.
Še vedno smo na istem mestu, še vedno tukaj na postaji.
In ritem je prešel iz norega na malo mirno drugačnega. Malo drugače, ko me zanima zakaj tako dolgo.
Še potem ko smo speljali in sem odvrnila pogled od majhnega proti tebi si nisem uspela razložiti.
Nasmehnil si se in se vsedel na prost sedež ki si ga opazil.
Nisem se zadrževala in ni mi uspelo prikriti želje da te opazujem z besedo ki je ne najdem.
Strmel si skozi okno in pomislila sem celo da opazuješ kapljice in razmišljaš o tem kar razmišljam trenutno tudi jaz.
Smehljala sem se in zaspala v mislih na ta večer.
B.
Ni komentarjev:
Objavite komentar