Zame in Zate

Nekaj za jutri, ko bo leto sveže in obljube še žive.
Ko bo dan nov in še nezapisan. Ko bodo drevesa starejša, ptice bele in nasmehi zaspani.
Ljubezen bo toplejša, objemi tesnejši in oči bolj iskrene.
Tako lepo, srečno, veselo, žalostno, osamljeno in odmaknjeno lebdi med spomini.
Smehu nasmehneš, solze pozabiš.
Sanjaš sanje in v njih živiš.
Poljubi z okusom gozdnih jagod,
smeh ko ležiš na skriti jasi,
tišina med miljoni misli,
nasmehi prikupni in modre marjetice. Ko rasteš, ko dišiš, ko si manjši od pomladne trave in ko potuješ z metulji. Ko nabiraš zvončke in ješ trobentice.
Včasih opaziš omet ki odpada in ozke uličice z visokimi hišami do oblakov.
Kolesa z velikimi košarami, stari okenski okviri, jesensko listje, veter s severa in prevelike volnene rokavičke.
Včasih glasne ulice, včasih tihi šepet. Te srečam, te pozdravim, objamem in pritisnem poljub na lice. Ti podarim majhno darilo z Zeleno pentljo.
Ko prespim jutro in vstanem ko so piškoti pečeni. Kukam skozi ključavnico in opazujem svet tam. Ogledujem izložbe in štejem cekine. Ko pride december z cimetom in lučkami, z glasbo, z možmi in škrati.
Ko se sprehajam po vrtu in lovim snežinke. Skrivam se za drevesom, pa vendar me vidiš. Pomahaš in se nasmehneš, ko mi postane nerodno. Ko fotografiram in se čudim kako je lahko, ko gledam skozi okno in si brišem solze, ko navsezadnje se zbudim in ti še spiš ob meni.
Kako je svet lahko tako čudovit in kako sanje tako resnične.
Vse se skriva za nečim podobno nasmehu.

Buffy