.. which means that at the end of the day all we really have is ourselves.

And nothing in this world can make you feel more alone than that...

Vrjamem v nekaj kar ne obstaja.
Zadelo me je. Kakšno minuto, mogoče dve nazaj.
Bila sem samo izbira, očitno napačna.

Poleg mene je stala tista druga izbira ki je na vrsti sedaj.

Težko vrjamem da lahko tako boli.

God saw you were getting tired
And a cure was not meant to be
So he put his arms around you
And whispered come with me
With tearful eyes we watched you
As we saw you pass away
Although we love you deeply
We could not make you stay
Your golden heart stopped beating
Hard working hands at rest
God broke our hearts to prove to us
He only takes the best.

Brez kril

Včasih se mi zdi da so sanje najlepši del mojega življenja.
Njihova nepopolna vsakdanja preprostost jih naredi tako popolne zame.
Živim z prijetnimi občutki, jesenskim vetrom, čutom svobode in sončnimi jutri.
Sedim na travniku nad hišo in čakam na večer.
Skušam le čutiti kar me obdaja.
Pozabljam na razum in ralična mnenja.
Sem res preveč prepričana v ljudi ki me obdajajo?
Prevečkrat si me vprašala to.

Mogoče. Upam da ne.

B.

Oprosti

Iskala sem nekaj, česar nisem našla.
Brišem besedo za vejico in jo znova napišem.
Premišljujem o njej. Bo lepo dopolnila celoto ali naredila napako v branju. Čuden nesmisel ki me zmoti pri pisanju.

Stala sem pred vrati in premišljevala. Skušala sem razumeti najin odnos in razliko v razmišljanju. Segla sem po kljuki vendar sem jo že hip zatem odmaknila.
Drugič že razmišljam o tem. To ne bo ničesar spremenilo. Želim le vedeti ali sem res tako drugačna. Zamižala sem in tiho vdihnila, odprla vrata, trenutek obstala in rekla

Si kot otrok imela sanje o življenju ko odrasteš?

Zaprla je pipo in se le z glavo obrnila proti meni.

Nikoli.

Buffy
 

Good morning city

Dan v katerem vlada popolna zmeda. Kjer čas beži, kjer okolice ne prepoznam in kjer iščem sebe in svoje razpršene misli. Nekam hitim, ne vedoč  kam. Ne sprašujem zakaj, ker ni časa za odgovor. Jutro ki se v trenutku spremeni v ponedeljkov večer, ter ležim na postelji in zaspim med najljubšo nanizanko.

Nevem kaj me je zbudilo, vendar sem prepričana da niso bile sanje,ne ura, ter niti Miška, moja mala črna mačka, ki je pridno spala v svojem kotičku sobe. Obsedela sem na postelji ter pogledovala po sobi, ter se skušala spomniti kaj sem počela predenj sem zaplavala v svet sanj. Nič nenavadnega kar bi mi bilo v pomoč pri oživljanju spominov. V tem ogromnem stanovanju, v katerega sem se ravnokar preselila, je vladala tišina, le televizor je še vedno vztrajal s svojimi reklamnimi oglasi. Bilo je torkovo jutro. V pižami sem se sprehodila po stanovanju, ga opazovala ter si ga zamišljala z novim sodobnim pohištvom, drugačnimi barvami in lučmi. Sprehodila sem se mimo ogledala v katerem sem zagledala svojo skuštrano črno frizuro, ki pravzaprav sploh ni bila tako slaba. Sama pri sebi pa sem se nasmejala ogromni majici nekega benda v kateri sem spala in je bila v resnici maksova, ki jo je zadnjič, ko smo gledali košarkaško tekmo, pozabil na stolu. Kmalu se je po stanovanju razlegel prijeten vonj kave, ki ga tako obožujem. Z kavča sem potegnila jopo in se s skodelico v roki odpravila na zrak. Še vedno se nisem naučila odpreti teh drsnih vrat. Bosa sem stopila na teraso, kjer me je kljub temu da je bilo poletje, zazeblo v prste. Usedla sem se na svoj z blazinami obložen gugalnik in skrčila noge ter jih tesno objela. Ura je bila pet zjutraj in v daljavi se je že začelo daniti. Ravno ko sem naredila požirek kave pa se mi je pridružila Miška in mi skočila v naročje. Začela je presti in poleg skodelice kave v roki me je sedaj grela še ona. Opazovala sem mesto, ki je bilo še pred nekaj minutami ovito v temo, sedaj pa so ga že prebujali topli jutranji žarki ki so osvetlili to veliko mesto. Bil je moj prost dan, pa vendar še nisem bila odločena kako ga bom preživela. Vzela sem si jutro in ga preživela z svojimi mislimi, ki so še nekaj uric nazaj tavale naokrog.
Kar naenkrat pa so žarki obsvetili mojo teraso. Šopek ki je okraševal mizo in ga do sedaj nisem opazila se je zableščal v vseh barvah in kapljice jutranje rose na cvetovih so celoto le še dopolnile. Moje misli v katerih sem občudovala jutra, poletje in vse kar imam rada je prekinilo zanimanje kdo in zakaj je šopek pustil tukaj. Pomislila sem na vse nagajive, prikupne, ter najboljše prijatelje, ki bi si to lahko izmislili, vendar niti en izmed njih ni bil ljubitelj zgodnjega vstajanja, tako kot jaz. Mislil je prekinil nadležen zvonec ki ga bom ob prvi priložnosti zamenjala za nekaj prijetnejšega. Polna energije in dobre volje sem skakljala do vhodnih vrat, z zanimanjem kdo me je prišel obiskati tako zgodaj. Odklenila sem vrata in zagledala svojo najboljšo prijateljico Majo, ter ji skočila v objem.

''Ni časa, ni časa Buffy.. Težko sem tako zgodaj vstala, vendar sem se potrudila in čaka naju res super dan'' je rekla Maja.

''Uau, sam si res zgodna..''sem rekla vsa navdušena.

''Hitro, vzemi kopalke in greva'' je dodala.

''Kopalke? Kam pa greva?'' sem jo z navdušenjem opazovala ko je vsa nasmejana skakala po stanovanju.

''Evo, jih že imam''

..je rekla, me prijela za roko in potegnila za seboj. Komaj da sem uspela najti telefon, pravi ključ in zakleniti vrata, ko sva vse nasmejane in polne adrenalina že v navalu smeha pritiskali gumb za dvigalo.

Dnevi niso najlepši, tako kot se spreminjam jaz.
Občutki niso najprijetnejši, tako se z njimi spreminjam jaz.

Kot jutro na jasi. Sveže, prijetno, svobodno. Z zaprtimi očmi te vidim ko ležiš poleg mene in se prebujaš. Čutim dotike tvojih prstov na mojeh hrbtu. Žgečka me, potiho se zasmejem in se skoraj da skušam izogniti tvojim dotikom. Nežna sapa z vonjem po gozdu. Žarki me pobožajo po licih in laseh, vratu, zaprtih očeh in ramenih. Vsako jutro bi moralo biti takšno.
Lovim poletje.


B.

Blešči se mi, pa vendar se počutim lepo. Greje me.
Sedim na toplem pločniku pod modrim nebom. Mislim na strgane superge, tobak, filtre in družbo, ki se smeje brez meja. Brez skrbi. Spim do jutra ko že končam na travi pod zvezdami. Sestavljam, živim in sanjarim.Vse kar ljubim in obožujem, kar pogrešam in kar si želim v tem turobnem dnevu. Ko se vozim z vlakom, ko jem borovnice in ko mi trava boža podplate. Vijugam na kolesu in te peljem na balanci. Sončim se v čolnu. Sredi jezera. V najljubšem poletju . Poslušam glasbo in te gledam v oči. Sladoled z piškotom, čokolada z lešniki in limonada pa še jagode z vrta. Večeri ob kitari in objemi na plaži. Z vonjem po poletju.

''Še 5 min in bova tm. Zadremala si, haha''
Odprla sem oči. Bilo je že temno. Bil je petkov večer, dan za odlom. Sonce je pobegnilo do jutra. Bila sem rahlo sanjava z mislimi še na morju. Hm, sem se že spomnila. Spoznala naj bi starce.
Oblekla sem plašč in si ovila šal okoli vratu. Odšla sva do vrat. Bila sva sama. Vlak se je ustavljal. Stal si poleg mene in me prav prikrito gledal in se smejal.
''Kaj je? A mi lasje štrlijo?''
Popravljala sem si lase in se že sama sebi začela smejati.
''Sama svaaa. Starci so šli v Avstrijo smučat za vikend. Dans greva v 6ko na nek koncert.''
Kriknila sem od presenečenja in se začela smejati. Oddahnila sem si. Vendar nisem bila prepričana ali je to mogoče le ena izmed njegovih for.
''Hecaš me. Vem da me.''
Zasmejal se je. Gumb je zasvetil zeleno in vrata so se odprla. Lahko sem občutila mrzel veter ki mi je zapihal v obraz. Nova okolica, nov svet. Pogledovala sem naokoli, vendar v poznem zahodu videla le obrise. Butnil se je ob mene, se nasmehnil in me prijel za roko.

B.

7. januar

Nova zgodba, neopazen vdih.
Kako v trenutku vse lepo izgine in dan postane grob in glasen.
Čutiš luči ki slepijo in stene dušijo.
Stare fotografije na zidu in življenje v drugačnem svetu.
Krik. Hrup in piskanje.
Ko oči spremenijo lesk in prepoznaš žalost.

Ko si samo ti in opazuješ mesto v dežju.

Hodila sva po postaji in se pogovarjala. Preprost običajen pogovor. O dnevu, o fotru, vikendi in partiji in vse kar je vmes. Vse je zbledelo. Izgubilo se je. Le ti in nizko petkovo sonce. Prijetno nebo nad nama v barvah poletja z zimskim vetrom in kupi snega. Skrivam nasmeh za toplim šalom in te opazujem. Govoriš mi o prespali uri, prfoksi slovenščine in sošolki.
Frcneš čik in se mi nasmehneš. Pogledaš predse in pripreš oči. Zapihal je veter. Zmrazilo me je.
''Mraz je.''
Prikimala sem in se nasmehnila.
Stala sva na peronu.
Bila sva sama.
16:42.
Vlaka še ni bilo.
Hotela sem prižgati čik. V navadi ko čakam. Iskala sem po žepih in že odpirala torbo, ko si mi ponudil vžigalnik. Očitno veš kaj iščem.
Ne moti me če kadiš. Zame si takšen kot te poznam. Z škatlico čikov ali brez.
Zatopila sva se v pogovore. O stvareh ne vem čem vsem. Imava načrte za vikend. Gledal si me, smejal si se. Nisi se oziral naokrog. V očeh sem opazovala sonce, ko je pripeljal vlak.
Bil je skoraj da prazen. Rjave barve, poln spranih grafitov ki bledijo. Stari žametni sedeži z potiskom rumenih pik, ki jih prekrivajo podpisi in domišljija mularije. Slekla sem plašč, vrgla torbo na sedež nasproti mene in se vsedla poleg okna. Pogledala sem Blake-a se mu nasmehnila in ga nežno ugriznila v ustnico. Smeh naju je premagal. Naslonila sem se nanj. Objel me je čez ramo. Ob njem se počutim kot mala deklica v objemu medvedka.
In mislim da sem to iskala.
Premišljevala sem o njegovih starcih ki jih bom spoznala. Prikrit strah ki ga skušam odmisliti.


B.

Malo zamujam. Neprestano gledam na ekran.
Ura in mogoče kakšn sms.
Vem da me že čakaš.

Začenja me boleti hrbet. Črna potovalka na eni in torba na drugi rami.
Hodim kar se da hitro, ker vem da stojiš pod uro in me čakaš.
Ne razmišljam kaj sem pozabila, ne razmišljam o času.
Petek je in končno se je končalo vsakodnevno hitenje.
Lep dan je. Zimski in topel. Brez oblakov z modrim nebom. Kot da bi žarki zbudili premražene ljudi.
Med množico se ne ustavljam.

Veliko ljudi, mnogo študentov, vsi gredo domov.
Srečam sošolko in jo na hitro pozdravim.
In končno.
Zagledala sem te.
Stal si ob zidu, na glavi si imel kapo in čez ramo ti je visela bež torba. Lahko sem uganila da v njej ni knjig, ne zvezkov.
Ravno si si prižigal čik.
Nisi pogledoval naokrog. Velik si. Vendar imaš najbolj prikupen nasmešek ki me omamlja.
Stekla sem proti tebi, spustila torbi in se ti vrgla okoli vratu. Nisi se prestrašil, le objel si me okoli pasu.
Vedel si da je tvoja mala. Pogledal si me. Čokoloadno rjave oči, tako blizu. Ko bi bile te sekunde ustavljive.
''Žiujo. Še tole skadim in greva. Kakšen je tvoj dan?''
Tako preprost si. Tako simpatičen in tako očarljiv.
Vzel si mojo potovalko in me prijel za roko.

B.