Blešči se mi, pa vendar se počutim lepo. Greje me.
Sedim na toplem pločniku pod modrim nebom. Mislim na strgane superge, tobak, filtre in družbo, ki se smeje brez meja. Brez skrbi. Spim do jutra ko že končam na travi pod zvezdami. Sestavljam, živim in sanjarim.Vse kar ljubim in obožujem, kar pogrešam in kar si želim v tem turobnem dnevu. Ko se vozim z vlakom, ko jem borovnice in ko mi trava boža podplate. Vijugam na kolesu in te peljem na balanci. Sončim se v čolnu. Sredi jezera. V najljubšem poletju . Poslušam glasbo in te gledam v oči. Sladoled z piškotom, čokolada z lešniki in limonada pa še jagode z vrta. Večeri ob kitari in objemi na plaži. Z vonjem po poletju.

''Še 5 min in bova tm. Zadremala si, haha''
Odprla sem oči. Bilo je že temno. Bil je petkov večer, dan za odlom. Sonce je pobegnilo do jutra. Bila sem rahlo sanjava z mislimi še na morju. Hm, sem se že spomnila. Spoznala naj bi starce.
Oblekla sem plašč in si ovila šal okoli vratu. Odšla sva do vrat. Bila sva sama. Vlak se je ustavljal. Stal si poleg mene in me prav prikrito gledal in se smejal.
''Kaj je? A mi lasje štrlijo?''
Popravljala sem si lase in se že sama sebi začela smejati.
''Sama svaaa. Starci so šli v Avstrijo smučat za vikend. Dans greva v 6ko na nek koncert.''
Kriknila sem od presenečenja in se začela smejati. Oddahnila sem si. Vendar nisem bila prepričana ali je to mogoče le ena izmed njegovih for.
''Hecaš me. Vem da me.''
Zasmejal se je. Gumb je zasvetil zeleno in vrata so se odprla. Lahko sem občutila mrzel veter ki mi je zapihal v obraz. Nova okolica, nov svet. Pogledovala sem naokoli, vendar v poznem zahodu videla le obrise. Butnil se je ob mene, se nasmehnil in me prijel za roko.

B.

7. januar

Nova zgodba, neopazen vdih.
Kako v trenutku vse lepo izgine in dan postane grob in glasen.
Čutiš luči ki slepijo in stene dušijo.
Stare fotografije na zidu in življenje v drugačnem svetu.
Krik. Hrup in piskanje.
Ko oči spremenijo lesk in prepoznaš žalost.

Ko si samo ti in opazuješ mesto v dežju.

Hodila sva po postaji in se pogovarjala. Preprost običajen pogovor. O dnevu, o fotru, vikendi in partiji in vse kar je vmes. Vse je zbledelo. Izgubilo se je. Le ti in nizko petkovo sonce. Prijetno nebo nad nama v barvah poletja z zimskim vetrom in kupi snega. Skrivam nasmeh za toplim šalom in te opazujem. Govoriš mi o prespali uri, prfoksi slovenščine in sošolki.
Frcneš čik in se mi nasmehneš. Pogledaš predse in pripreš oči. Zapihal je veter. Zmrazilo me je.
''Mraz je.''
Prikimala sem in se nasmehnila.
Stala sva na peronu.
Bila sva sama.
16:42.
Vlaka še ni bilo.
Hotela sem prižgati čik. V navadi ko čakam. Iskala sem po žepih in že odpirala torbo, ko si mi ponudil vžigalnik. Očitno veš kaj iščem.
Ne moti me če kadiš. Zame si takšen kot te poznam. Z škatlico čikov ali brez.
Zatopila sva se v pogovore. O stvareh ne vem čem vsem. Imava načrte za vikend. Gledal si me, smejal si se. Nisi se oziral naokrog. V očeh sem opazovala sonce, ko je pripeljal vlak.
Bil je skoraj da prazen. Rjave barve, poln spranih grafitov ki bledijo. Stari žametni sedeži z potiskom rumenih pik, ki jih prekrivajo podpisi in domišljija mularije. Slekla sem plašč, vrgla torbo na sedež nasproti mene in se vsedla poleg okna. Pogledala sem Blake-a se mu nasmehnila in ga nežno ugriznila v ustnico. Smeh naju je premagal. Naslonila sem se nanj. Objel me je čez ramo. Ob njem se počutim kot mala deklica v objemu medvedka.
In mislim da sem to iskala.
Premišljevala sem o njegovih starcih ki jih bom spoznala. Prikrit strah ki ga skušam odmisliti.


B.

Malo zamujam. Neprestano gledam na ekran.
Ura in mogoče kakšn sms.
Vem da me že čakaš.

Začenja me boleti hrbet. Črna potovalka na eni in torba na drugi rami.
Hodim kar se da hitro, ker vem da stojiš pod uro in me čakaš.
Ne razmišljam kaj sem pozabila, ne razmišljam o času.
Petek je in končno se je končalo vsakodnevno hitenje.
Lep dan je. Zimski in topel. Brez oblakov z modrim nebom. Kot da bi žarki zbudili premražene ljudi.
Med množico se ne ustavljam.

Veliko ljudi, mnogo študentov, vsi gredo domov.
Srečam sošolko in jo na hitro pozdravim.
In končno.
Zagledala sem te.
Stal si ob zidu, na glavi si imel kapo in čez ramo ti je visela bež torba. Lahko sem uganila da v njej ni knjig, ne zvezkov.
Ravno si si prižigal čik.
Nisi pogledoval naokrog. Velik si. Vendar imaš najbolj prikupen nasmešek ki me omamlja.
Stekla sem proti tebi, spustila torbi in se ti vrgla okoli vratu. Nisi se prestrašil, le objel si me okoli pasu.
Vedel si da je tvoja mala. Pogledal si me. Čokoloadno rjave oči, tako blizu. Ko bi bile te sekunde ustavljive.
''Žiujo. Še tole skadim in greva. Kakšen je tvoj dan?''
Tako preprost si. Tako simpatičen in tako očarljiv.
Vzel si mojo potovalko in me prijel za roko.

B.