Svet brez napake

U-au
Lepe in hkrati pretresljive sanje. Seveda, o Maxu.
Želela sem ga v sanjah srečati in pogovarjati se z njim.
In skoraj sem to tudi dobila.
Bil je popoln kot zmeraj, prikupne oči in nasmešek.
Še vedno si ga v mislih predstavljam in predstava o njem je tako živa,
da bi se ga skoraj lahko dotaknil. Raje bi ga objela.

Pa vendar mi njegova osebnost tokrat ni ugajala.
Mogoče me je prestrašila, ker se bojim da sanje niso spremenile njegove resnične osebnosti.
Upam da se motim. Močno upam.
Drugače sem občutek o lepi stvari že izgubila. Dober občutek o tem da je nekaj tako lepo, po čimer hrepeniš, srčni udarci so močnejši in hitrejši, česar si tako močno želiš in ko razmišljaš o tej stvari se počutiš tako, kot bi bilo vse lepo, rožnati oblaki, sončen dan, svet brez napake...
Kje se sanje dogajajo nevem.
Bil je travnik,topel sončen dan, mogoče celo jutro, ogromno otroško igrišče z nemogočimi in zanimivimi,
barvitimi igrali, veliko smejočih otrok, pomladno zelene trave od katere so se odbijali sončni žarki, ptice na nebu, metulji v brezvetrju in klopca
na kateri sem sedela jaz.

Bila sem tiha, neopazna pa vendar sem opazovala Škrata kako se vključuje v družbo
in z njo teka naokrog.
Bil je tako zelo nasmejan, kakor že dolgo ne.
Kako sem prišla sem?
Sanjski prostor je bil. Nebi moralo biti lepše izbranega.
Prišel je Max. Vsedel se je zraven mene. Po dolgem času sem ga videla na soncu, tako blizu mojih oči. Še lepši je bil, bolj popoln, sonce mu sijalo na obraz direktno v oči,vendar ga ni motilo.
Predstava v mislih nima primerjave z besedami ki jih naštevam.
Deviantart, google, moj amaterski portfolio in risba.
Ni slike, ki bi pokazala kako izgleda moje otroško igrišče, polno otrok, travnik in on.
Nevem ali sva sploh spregovorila. Očitno se mi sanje že izgubljajo iz spomina.

Vem pa da sva bila kar naenkrat v njegovi sobi, na postelji. Nič več toplih žarkov,
zelenja in smeha. Vse je bilo hladnih barv, z želuzijami prekrito okno, bele stene, veliko ogledalo na drsni omari in postelja v kotu, kjer sem ležala na njem.
Tudi nasmešek in prikupnost na Maxovem obrazu sta izginila.
Samo nekaj je bilo, kar je hotel od mene. In to je to, kar upam da ni njegova osebnost.

Samo to je bilo. Ko sem ga naslednjič zopet srečala na igrišču, je soncu delalo družbo kar nekaj oblakov. Max me je opazil in le na hitro pozdravil. Prišla sem do njega in ga objela okrog vratu. V objemu sem se počutila dobro, čeprav mi Max tega občutka ni vračal. Zagledala sem Spyka, ki me je že opazil. Bil je jezen. Bolje povedano besen. Nekaj je rekel. Nato pa se obrnil in odšel v smer iz katere je prišel.
Max pa se mi je medtem, ne da bi opazila, izmuznil iz objema in se vsedel na klopco.
Vse skupaj me je pretreslo, rabila sem ker nekaj minut da sem se zavedla kaj se je zgodilo.
Niti solze nisem izpustila, sem pa ostala brez zraka, ker sem pozabila vdihniti.
Občutek v meni je bil podoben padcu z rolerji pri katerem se z trbuhom drgneš po betonu.
Odrgnjena koža ki peče.

Obrnila sem se in takrat se mi je zavrtelo. Max je sedel na klopci z punco ki sem jo poznala.
Mene ni niti opazil. Bila sem kot vsi otroci ki so tekli naokrog in se lovili.
Kot bi na rano posul sol in jo polil z razkužilom.
Bile sva na isti osnovni šoli, le da je ona eno leto starejša od mene.
Bil je prizor, ki sem ga doživela le nekaj dni nazaj.
Gledala sta otroke,ki so se igrali.
Gledala sva jih.
Nisva se pogovarjala.
Onadva pa sta se smejala. Kasneje jo je objel.
Tudi jaz sem sedela tam.
Nekaj dni pred danes.
Na njenem mestu.



Prišla sem bližje. Tokrat me je le opazil. Rekel mi je da nemoreva biti več skupaj.
Ničesar drugega nisem pričakovala. Saj je bilo že tako očitno vse skupaj.

Pa vendar so vse sanje. Hvala da so le sanje.
Upam da so bile le domišlijske osebe z čudnimi
značilnostmi in nimajo veze z Maxom, mano in nikomer.
So bile lep začetek spanja v petek in žalostno jutro danes.


...In če izgubim ta občutek, sem ponavadi razočarana. Nevem točno zakaj, vem pa da smo vsi razočarani nekoč. Tako ali drugače. Danes, včeraj, jutri?

Je bil tale post boljši?

Abby