Kdaj sem se nazadnje oglasila? Na telefon z vrtečo številčnico? Sploh pa to ni to kar je bil namen da povem. Was it Monday? Mogoče. 4.50 Budilka na mobitelu. Sicer sem bila zbujena že 5 minut pred njo. Spet isto, tako kot vsako jutro. Nima pomena, da bi o tem govorila. Niti na železniški nič novega. Tista družba me je v Ljubljani, samo nekaj lutk iz te družbe, pogledala. Ona je tista, si razlagam. Mogoče prav, mogoče mimo. Pršenje, brez dežnika, veter, oblaki, to je to. Tega ne maram. Pa vendar sem preživela. Pri matematiki sem bila zbrana. Kaj bolj zanimivega, omembe vrednega, privlačnega, prikupnega za prebrat? (čas za razmislek) Lep dan je bil včeraj. S Spykom sva bila v parku. Nad mestom. Enkrat sem že govorila o njem. Vendar ni to tisti ob katerem teče reka. S seboj sm vzela fotoaparat. Tak dan bi rada ujela na papir. Ali je sploh mogoče? Nekatere se se posrečile, druge ne. Večinoma ne. Malo izkušenj. Rdečica. Fotografija je lahko lepa, spomin pa je lahko lepši.
V ušesih sem čutila ledeno hladno vodo, toda njegov glas je bil jasnejši kot kdaj koli prej.
Preslišala sem besede. Osredotočila sem se le na zven glasu. Čemu bi se bojevala, ko pa sem tu tako srečna? Čeprav me v pljučih boli zaradi pomanjkanja zraka in imam zaradi ledene vode povsem otrple ude, sem zadovoljna. Čisto sem že pozabila, kaj pomeni biti srečen.
Srečen. Zaradi tega je bilo umiranje dokaj znosno.
V globini grebena ne vidim ničesar.
V prsih me je od udarca zabolelo.
Zazdelo se mi je, da me je zadela jeklena palica, in nenadoma mi je iz pljuč hušknila še zadnja trohica zraka. V vodi sem opazovala kisikove mehurčke, ki so ustvarili brbotajoč oblaček. Voda mi je zalila grlo in začela sem se dušiti. Vse me je peklo.
''Lepo je in boleče'' so bile moje zadnje misli.
Plavamo s tokom, blefiramo z jokom.
Hočeš vdihniti in plavaš proti toku, ki te potiska na dno.
Proti vetru, ki hoče da greš v čudno smer, temačen gozd, pečine, samoto brez zvoka, belo sobo brez izhoda.
Te je strah?
Mene? Nisem prepričana česa.
Abby
Ni komentarjev:
Objavite komentar