Buffy's day

Dan zamujen, Spyke in jagode

Evo, še en dan oz. dan ki se končuje in sem ga zamudila..
Zjutraj sem vstala, pregledala sms-e k sem jih dobila čez noč, odpisala,vzela tablete in se ulegla na posteljo. TV je bil že prižgan, jaz pa sem samo pritisnila na tipko in zamenjala program..
Seveda najraje imam programe z dobro glasbo, ampak tokrat nisem imela take sreče, kar pomeni da so predvajali glasbo ki ni zame..

Kaj vse se je zgodilo ta dan, niti ni zanimivo in se nočem sploh spominjat kaj sem delala namesto tega da bi šla ven..
Še sreča da me je rešil Spyke in zmenila sva se da se zvečer dobiva v novo nastalem parku, polnem visokih dreves, mehke trave, prijetne izven mestne okolice in tik ob reki ki prečka mesto.
Ko sem pogledala še 2. del filma, sem pogledala na uro in malo presenečena odhitela v kopalnico.
Na hitro sem se uredila, oblekla in že je prišel čas ko sem zaklenila vrata in tiho vendar ne prikrito skakljala po stopnicah. Mislim da to ni zmotilo nikogar, sploh pa je bila ura šele 8 zvečer.


Odprla sem vhodna vrata in takrat mi je postalo čisto jasno. Cel dan sem ga opazovala čez okno, vendar se mi ni zdel dovolj dober da bi stopila skozi vrata in ga uživala. Kako zelo sem se zmotila.
Zazdelo se mi je da je bolj toplo in da je jakna ki jo nosim preprosto odveč. Hodila sem po ulici, srečala sem veliko ljudi ki so bili na večernem sprehodu, nebo je bilo toplih barv, oblakov je bilo čedalje manj, sonce je le še kukalo izza obzorja in celo vonj me je spominjal na poletne večere. Počutila sem se tako prijetno in sproščeno in polno navdiha da sem občutke o dnevu začela opisovati kar na telefon,vendar se mi je vse napisano zbrisalo in začela sem znova. In že 2. neuspešno, obupala sem, in tudi Spyka sem že zagledala kako mi je z nasmeškom hodil nasproti.
Mogoče se je tudi njemu zgodilo podobno.
Po prazni cesti sva z roko v roki hodila in se pogovarjala, smejala in si pripovedovala bolj ali manj zanimive dogodivščine dneva. Prišla sva do parka nad mestom in sedla na klopco pod veliko staro drevo. Spyka sem spoznala prejšnje leto jeseni, na avtobusu. Večinoma časa ki ga preživiva skupaj se pogovarjava, smejiva, gledava filme in hodiva na sprehode.

''Bova šla počasi? Lačen sem,''

je rekel medtem ko sem opazovala in hkrati gledala prelepo mesto, v katerem živim. Vstala sem, si oblekla jakno in stopila za Spykom, pa vendar sem se za trenutek obrnila in opazila da je sonce že skoraj zašlo in nebo je počasi izgubilo rumene,oranžne,rdeče in na koncu tudi vijolične odtenke. Postalo je temno modro, takšno, kot postane čisto vsak večer, pa vendar se zdi samoumevno in tega ne opazi skoraj nihče.

Nekega dne se pa sonce vendar ne bo več prikazalo.


Sončnih dni ne bom nikoli spustila mimo mene, ker mi že zgodaj zjutraj ko se vozim z avtobusom narišejo neviden nasmeh nekje znotraj mene in mi povedo, da bo poletje nepozabno.



Buffy Felix