Skrite solze

Ležala sva na postli.
Moja soba.
Moj računalnik.
Kaj druzga, kot film?
Spyke in Abby. Kako prikupno.
Vsakoletne prvomajske počitnice. In Logično je, da mu jih po vseh močeh posvetim.
Tako je. Sej sva vendar skupej. Ves prosti čas preživeti skupaj.
No tako nej bi bilo.
Velikrat sm že zasrala.

Ležala sva, objeta sva bla. Čist drug ob drugem.
Nisva govorila.
V ozadju se je slišala pesem, ki jo vrtijo ob koncu filma.
Srečnemu koncu filma.
Poslušala sem njegovo dihanje in bla z mislimi daleč stran.
Ob njem, in z mislimi pri Maxu.
Zelo ne fer do Spyka.
Ne morem prisiliti misli, naj ne bodo tam kjer so.
Vedno mi uidejo.
Ne morem jih zadržati. Ali potlačiti. Niti skriti.
Oči so zalile solze. Tihe, iskrene, drobne solze.
Bile so neopazne. Zanj.
Zame pa so bile ogromne z vrtinci v katerih bi se lahko utopila.
Vendar sem jih zadržala v sebi. Dokler ni odšel.
Vse tisto po čemer hrepenim, nikoli nimam.
Hrepenenje po Maxu. Očeh, nasmehu.
One day?
Upam da se vse vrne.
Še vedno ga lahko srečam v sanjah in spominih, z mislimi na poletje.
Ki mi nebo nikoli izbrisano.
In se ga bom za zdaj, spominjala.
Grem.
Razmišlat, sanjat, hrepenet, živet v sanje in moj svet.
Poslušat musko, bit zadetk, pet, in se družit z roza slončki, črnimi mačkami,
modrimi sovami in uživat poletje.


Moje ime je Abby, deal with it.