
Naslonil se je na drevo in se zastrmel vame. Njegov obraz ni izdajal ničesar.
''Odhajamo.''
Zajela sem sapo. O tem sem že razmišljala. Bila sem prepričana da sem pripravljena.
''Zakaj zdaj?''
''Čas je.''
Njegov odgovor me je zmedel. Strmela sem vanj in skušala dojet pomen njegovih besed.
Vse kar sem lahko videla je bila njegova hladnost, ki me je zmrazila.
Postalo mi je slabo, ko sem dojela, da sem ga narobe razumela.
Samodejno sem začela stresati glavo, da bi se zbrala.
Počakal je nekaj minut, da sem spregovorila.
''Nočem da greš z menoj.''
Besede so bile izrečene počasi in razločno.
Tišina.
V očeh ni bilo opravičila.
Konec.
''No, to pa stvari precej spremeni.''
Vsega niti dojela nisem. Nevem če bi lahko ta udarec sploh prenesla.
''Seveda te bom vedno imel rad... po svoje. Stvari so šle predaleč, in žal mi je za to.''
Kislina mi je šinila po telesu. ''Ne delaj tega.''
Moje besede so bile prepozne.
''Nisi zame.''
''Če... je to tisto, kar si želiš.''
Prikimal je.
''Še nekaj bi te prosil... Ne delaj neumnosti ali nepremišljenosti, razumeš?''
Seveda, sem rekla.
''Tudi jaz ti obljubim nekaj. Nikoli več me ne boš videla. Ne bom se vrnil. Nikoli več ti ne bo treba trpeti. Vse bo tako kot prej. Tako kot da nikoli nebi obstajal.''
Drevesa so se zavrtela. Stopil je stran.

''Mislim da je to vse.''
Izginil je. Tako kot mrzla sapica pri dežju.
Počutila sem se kot da bi stala sredi hudournika. Popolnoma premočena. Popolnoma zmedena in nepremična.
Padla sem. V temo. Na mokra tla. Pa vendar mehka zelenega mahu.
Vem da se Willow počuti točno tako.
Opisovala mi je. Ko sem poslušala besede, sem vedela.
Vem da ji je zelo težko. Ne sanja se ji kako bo prišla čez to.
Ko bi vsaj lahko spala. Ponoči leži v postelji in opazuje sobo okoli nje.
Celo noč.
Ne premakne se.
Sploh ni utrujena, niti zaspana.
Na prikupnem obrazu pa nasmešek ki skriva žalost ki
skuša priti iz nje. Zlomilo jo je.
Vedno bom tukaj zanjo.
Stala ji bom ob strani.
Jutri me obišče. Popoldne bom preživela z njo.
Nekje kjer vem da ji bo všeč.
Vem da bo težko.
Še težje.
In težje.
Poskusila bom.
Rada jo imam.
Opisovala mi je. Ko sem poslušala besede, sem vedela.
Vem da ji je zelo težko. Ne sanja se ji kako bo prišla čez to.
Ko bi vsaj lahko spala. Ponoči leži v postelji in opazuje sobo okoli nje.
Celo noč.
Ne premakne se.
Sploh ni utrujena, niti zaspana.
Na prikupnem obrazu pa nasmešek ki skriva žalost ki
skuša priti iz nje. Zlomilo jo je.
Vedno bom tukaj zanjo.
Stala ji bom ob strani.
Jutri me obišče. Popoldne bom preživela z njo.
Nekje kjer vem da ji bo všeč.
Vem da bo težko.
Še težje.
In težje.
Poskusila bom.
Rada jo imam.
Abby
Ni komentarjev:
Objavite komentar