Moja mora, moja odvisnost

Stojim sredi hodnika.

Nevem zakaj sem tukaj, nevem kdaj sem prišla.

Zbudila sem se v sobi. Odprla sem oči in bela jutranja svetloba

mi je zaslepila oči. Bela stena, bela posteljnina. Pred menoj pa tv na steni.

In kamera v kotu. Se mi je morda odpeljalo?

Vse belo. Smrtno belo. Vendar me ni strah.

Ležim na postelji. Nič me ne boli.

Kaj se je zgodilo?

Ničesar se ne spomnim. Niti ne vem kdaj sem se nazadnje zavedala.

Zaspala sem. Na mizi. Vendar nevem kdaj.

Sama sem v sobi.

Skuštrano frizuro imam. Tako kot vsako sobotno jutro.

Vonj po bolnišnici.Vendar zakaj? Zdrava sem.

Vsaj vedno sem bila. Misli me srhljivo zmedejo.

Nevem kaj naj si mislim. Kje naj začnem razmišljati?

Vstala sem. Rdeči copati. Malo preveliki.

Ozrla sem se. Polno neznanih aparatur. Prvič jih vidim.

Tako od blizu in tako realno. Zakaj se vse to uporablja?

Bila sem prepričana in prav sem imela. V bolnišnici sem.

Takrat sem začutila. Otečen jezik, rdeče rane na levi strani jezika.

Neboleče, ampak neprijetno in malo moteče.

Končno sem se spravila k sebi in odprla vrata na katerih so bile spuščene in zaprte bele želuzije.

Hodnik mi je postal znan. Škrat je tu preživel ogromno časa. Ko je bil še manjši.

Stopila sem do pulta.

''Kaj delam tukaj?''

''Se ne spomniš?''

me je vprašala sestra v modri opravi.

Medicinska sestra torej.

''Pravzaprav ne.''

'' Saj ti je ime Abby? No.. poglej, včeraj zvečer so te pripeljali z rešilcem, ker si imela nekakšne vrste epileptičen napad.. Nihče ni vedel kaj se dogaja s tabo.

Nihče ni vedel da si bolana. Bila si zmedena, niti vedla nisi kako ti je ime..

Strmela si skozi ljudi, v praznino, in se tresla. ''

'' A ?'' Saj ni bilo kaj reči. Oziroma sem ostala brez besed.

Niti se ničesar ne spominjam. Epilepsija?Sliši se podobno kot anoreksija.

Strmela sem v prazno. Kot psihopat.

Strah me je postalo tega kar sem slišala.

Nihče si ne želi biti tak. Pa vendar, ali imaš izbiro?

'' .. in ja, glej. Ponoči se ti je napad ponovil v hujši obliki.

Tu boš ostala na opazovanju.

V ponedeljek te bo prevzel nekdo od zdravnikov in odšla boš na preiskave.

Ugotovili bodo kaj je narobe s teboj, ne skrbi.

Boš zajtrk?''

Ne skrbi? Misli so mi že pobegnile. Hujša oblika? Zajtrk?

Preiskave na meni? Nekaj narobe z menoj?

Ja, najbolje bi bilo če bi bilo vse to samo sanje, mora.

Vendar se nisem zbudila. Vse to se mi je res zgodilo.

Včasih sem bila na preiskavah z Škratom. Veliko časa sem preživela v teh hodnikih.

Omare v katerih je polno igrač, ki kratkočasijo dneve tem majhnim otrokom.

Včasih sem šla čez to mini jedilnico, tudi takrat, ko so imeli obrok.

Te posode srebrno bleščeče barve, opraskane in 190558 oprane.

Hrana značilna za tiste velike kuhinje.

Zraven vsakogar pa majhna posodica z prtičkom na dnu in žlico na njem.

Žlica pa nosi tiste bonbončke, ki jih otroci komaj da popijejo skupaj z vodo.

Kot da jih telo ne bi želelo sprejeti in imeti v sebi.

In bilo je veliko bonbončkov.

Majhnih, velikih rumenih, majhnih modrih, in

tistih srhljivo bolno belih.

Tudi sama jih poznam. Začela sem z majhnimi belimi.

Do danes jih na dan pojem 3 vrste, 2 barv in treh velikosti.

Včasih se mi zataknejo v grlu. Spustijo tist grenek okus.

Kot bi pogoltnil žlico mivke.

Torej so pills moja vrsta odvisnosti. Prava odvisnost.

Brez njih se počutim slabo, utrujeno, nemočno in bolno.

Zato jih jemljem vsak dan.

Zjutraj ko vstanem in zvečer preden zaspim.

Brez njih je moja možnost slabih stvari še večja.

Zgodi se, pozabiš. In enkrat sem na ta račun zajebala sebe.

Zopet sem se zbudila tam.

Vsak bonbonček ki ga popijem mi škoduje.
Kot bi se namerno ubijala.
Če svojo odvisnost zapustim in se ji uprem,
se mogoče hitreje in ponovno zajebam.
In se tokrat ne zbudim v bolniško beli sobi.

Sploh pa nikoli več tukaj.

Abby