Moja mala črna Kitty

Kako naj začnem?

Jem čokoladno lučko. Sladoled oblit z čokolado.
All the things she said, once upon we had a lot to fight for..
Pojem, si mislim svoje.
Uživam kadar sem sama doma.
Rada sem na računalniku,rada imam glasbo, prazne sobe okoli,
velika okna pred mano in svet za seboj. Misli, tišina, mir.
Nihče mi ne teži. Mi ne visi za vratom. Me ne prosi naj naredim nekaj.
Nikogar ni.
Le jaz.
In moja mala črna Kitty.
Ter sladoled.

Se vedno mislim nate. Isleen.
Tvoje oči so še vedno najlepše in še vedno mi vzameš sapo ko te vidim. In vedno bodo večeri živi.
Kumi in Kimmy, Isleen in Abby.
Oprosti Spyke, mogoče bo moj nasmeh neiskren, smeh v družbi pravi in glasen, misli odtujene in tisto kar želiš neizpolnjeno. Mogoče bi ti morala povedati kaj se dogaja v moji glavi.
Ali pa tudi ne.
Mogoče je pa samo ena izmed mojih zmed in zajebanih scen.
Nevem če si tega sploh želim in če si za to kriv ti.
(hoja, misli, jaz, sony ericsson k850i)

Večer je bil kul. Všeč mi je bila družba. Še več, bila je skoraj popolna. Kaj točno je manjkalo,nevem. Fecho mi je obljubu da mi kupi škatlco čikov.
Zaradi česa? Nč posebnga.
Smejala sva se temu. Faca je.
Kaj vse se je zgodil potem,medtem, ne bo ostalo nevem kaj v spominu.
Zbudila sem se zraven Spyka. Prostora premal. Vedla sm.
Že prej sem mu omenila to.
Spala, niti ne, poležavala sva vse do 11.
V pižami sem sedela na sedežni, ščetkala zobe in gledala tv.
Moje življenje ne bo nikoli tako. Žal mi je.
Za to sem se že odločila.
Ne maram zamuditi jutra. Vzhod sončka.
Ni nastal nov program o sceni, torej nič novega.
Obrnila sem se in..
zagledala Mumiy. Bila sem šokirana. Nisem se oglasila ne mobi,
in njen paničen nastop.
Peljala me je domov. Sedela sem zadaj. Gledala sem skozi okno. Zgledal je kar lep dan.
V primerjavi z ostalimi v tem tednu, najlepši.
Mumiy me je spraševala čudne stvari.
Ni bila tema o kateri bi govorila.
Sploh pa ne z njo.

Z Taffy se dobim. Greva naokoli. V parkec. Upam da bo družba tam.
Drugače pa se petka niti ne veselim. Tko al tko mi primanjkuje spanca.
Če pa bo Isleen tam, mi bo zacvetela rožica v glavi in sova na glavi.
Seveda.
Aja, oranžada se je vrnila. Veliki a drobni Levček se je vrnil. In vrnitve je zelo vesel. Počuti se dobro. Vsi že komaj čakajo da ga vidijo.

nadaljevanje:

Dovolj imam tega! Poslala te bom domov.
Odšla boš. Poklicala sem očeta in tukaj imaš letalsko karto.
Let je ob 16.50.

Kaj sem pa naredila??

Bes v meni je naraščal. Enostavno, vendar nepošteno. Imam odlične ocene.
Ne delam bedarij, ne poham in ne pijem.

N i č e s a r nisi naredila. V tem je težava. Nikoli ne narediš ničesar.
Vse bi bilo boljše kot tole nevidno nenehno kremženje.
Napačen izraz.
Ko bi se vsaj kremžila- tako bi vsaj nekaj naredila.
B r e z ž i v l j e n j a s i.
Mogoče potrebuješ pomoč. Nikakor ti ne gre od rok. Ne boš prebolela.
Čakala sem. Ne zmoreš.
Nisem videla človeka ki bi se tako trudil. Boli me ko te opazujem.
Zato želim da odletiš k očetu v Transilvanijo.
Obe dobro veva v čem je težava.

Zajela je sapo.

Minili so meseci. Ni poklical, ni pisal, ni vzpostavil zveze.
Ne moreš ga čakati vse življenje.

Vedela je. Načela je prepovedano temo.

Izognila sem se pogovoru.
Mudilo se mi je.
Ponavadi sem bila med prvimi v šoli.
Prostega časa ne maram, preveč se ukvarjam z mislimi.
Špeli sem rekla če greva lahko popoldne v kino.
Jaz sem jo povabila.Bila je presenečena, in niti ne navdušena.
Tiha deklica jo vabi v kolosej.
V avtu je bila tišina. Nobena ni spregovorila.
Samo radio, stare uspešnice in prazna cesta z belo črto.


Buffy