Totalno zanič post

uau, dolg časa je pretekl odkar sm bla nazadne tuki.
Nevem če je kej novega.
Kaj posebnega.
Kaj omembe vrednega.
Mogoče pa sem preprosto pozabila.
Velik učenja, zamujenih projektov, prešpricanih ur, skrbi, branja in
tipkanja pozno v noč, učenje na busu in spanje med urami.
Še glasba, ki mi ne leži. Jutri, sedmo uro. se mi zdi.
Preteklost, zgodovina pred mojim rojstvom.
Zadnja stvar ki me trenutno interesira. Pa vendar je to stvar ki jo
moram najbolje odpisati, da dobim tisto darilo z rdečo pentljo.
Tokrat bo mogoče še lepša, pisana, z pikicami.
Darilo s pentljo ali preprosto nič.
Bomo vidl. Jutr,kmal.
Na koncert grem. V veliko mesto. Skoraj nazaj v šolo.
Mogoče bomo malo zadeti, okajeni in pijani.
Glasba bo prava, družba vsekakor. Dan bo mogoče lep,večer pa upam da nepozaben.
Druščina ga bo naredila mega. Vse si predstavljam. V glavi. Zgleda super.
Upam da ga srečam. Da srečam njegov pogled.
In upam, da mi mogoče nameni nasmeh.
Že to bi bilo nekaj. Ne, to bi bilo preveč. Nikoli ni preveč.
To bi bilo nekaj lepega.
Vedno ko govorim o tistem kar si želim, o hrepenenju po njem, me Kimmiy gleda čudno.
Kot bi bila bolana? Ali bi lagala sama sebi?
Pa vendar zakaj ne reče ničesar. Mogoče se strinja z nekim delčkom mojih možganov da naj tega ne delam. Vsaj ne Spyku.
Želim si da bi si upala več. Naravnost. Brez skrbi. Brez živčnosti.
Stopila bi do njega in mu kaj rekla.
Vem da bi nekaj začutila.
Nekaj neznanega v mislih, zmeda in tisti prijeten občutek zadetosti.
Zadetosti od lepega, kot heroin v žilah.
Četrtek, komaj čakam.

Spyke bo na Dunaju. Na koncertu. Tako kot jaz.
Nisem dobre volje. Pravzaprav se počutim kot oseba brez misli.
Škrat se obnaša nemogoče.
To me spravlja k odsotnosti in jezi v meni.
Ne morem si pomagati, pa vendar me je sram da se tako obnaša do ljudi ki jih imam rada.
Tudi Škrata imam rada.
Vedno je bil moj mali, vedno sem skrbela zanj in po vsej vrjetnosti še nekaj časa bom..
Prikupen je, nasmejan, razigran..
vsaj ponavadi.

Oseba Max se je pravkar vpisala.
Sliši se znano. Tega nikdar ne spregledam.
Razmišljala sem o tem, kako sva večere preživela na hodniku. Sedela sva na tleh, naslonjena na steno in opazovala stopnice. Ponavadi je bila tema. Skoraj vedno.
Nebi vedela o čem sva se pogovarjala. Vem pa da je čas hitro bežal. Vedno ga je zmanjkovalo.
Vse lepo hitro mine.
In tudi to je minilo.
Pozabila sem.
Meseci so minili,ko sem v notranjosti, mislih in telesu začutila jutro.
Prebujanje nečesa, kar je nekoč nevede zaspalo. In to je občutek.
Ko ti po žilah steče nekaj čudno prijetnega. In to čutiš po celem telesu, v mislih.
Kaj pa če gre samo za hrepenenje po nečem?
Nečem česar nikoli nimaš?
In neboš nikoli več dobil nazaj?
In bo hrepenenje vse večje?
Kot odvisnost?


Ti si misli kar hočeš, jaz pa rečem da je post totalno zanič.
Nepovezano napisano, brez smisla, brez rdeče niti. Brez namena in sporočila.
It's just like in my head right now.


Abby