Filmski večer

Po ogledanem filmu o zombijih, kar me niti slučajno ni zanimalo,
sva se napravili v restavracijo.
Špela je govorila o glavnem moškem igralcu in njegovi zapeljivosti.
Poslušala sem jo le bežno, bila sem namreč vesela da večer preživljam v temi in miru, sredi mesta.
Vse je utihnilo.
Pogledala sem Špelo ki je pobledela in začela hitreje stopati.
S pogledom je ošinila drugo stran ulice in se zopet zastrmela naravnost predse.
Prvič sem se uzrla okrog sebe.
Del pločnika na katerem sva stali, ni bil osvetljen.
Trgovine so bile zaprte in neopazne.
V daljavi pa sem, v zopet osvetljenem delu, zagledala velikanski napis McDonald, kamor sva bili namenjeni.
Na drugi strani ulice pa je bila odprta točilnica. Neonska razsvetljava, tabla z napisom ''Pri enookem Petru'', nejasno mrmranje glasov, glasba in žvenketanje ledenih kock, ki so padale v kozarce.
Na steno so se naslanjali 4 moški.
Brez misli. Ustavila sem se. Občutek da se je to že zgodilo.
Eden izmed njih je pokazal zanimanje zame. Tudi sama sem se obrnila proti njem.
''Abbyy!?! Kaj se pa greš?''
''Mislim da jih poznam..''
Le kaj počnem? Morala bi pasti nazaj, v otopelost.
Zakaj sem kot omamljena stopala na cesto?
Tega moškega se spomnim. Leto nazaj, v temni ulici.
Občutila sem strah, drgetanje in hlad, kot takrat preden se mi bo kaj zgodilo.
Začutila sem grožnjo. Brez pojasnil.
''Abby! Pridi že!''
Preslišala sem klic in počasi, brez zavesti stopila naprej.
Nejasna grožnja me je gnala naprej. Odziv, tako nagonski, nepremešiljen.
Preveč časa je minilo od kadar sem nazadnje to čutila.
Slepo sem sledila občutku.
Po žilah mi je steklo nekaj neznanega.
Nisem videla razloga za strah. Nič na svetu me ne more več prestrašiti.
Bila sem že sredi ceste, ko me je dohitela Špela in me zgrabila za roko.
''Se ti je zmešalo? Bi se rada ubila?''
''Ne, seveda ne.''
Obljubila sem da ne naredim nobene neumnosti.
To je tisto zaradi česar sem še vedno dihala.
''Pojdi naprej, takoj pridem za tabo.''
''Abby takoj nehaj s tem početjem...''
Nenadoma nisem več čutila ničesar.
To ni bil Špelin glas. Ta glas je bil besen in prelep,razdražen.
Bil je njegov glas.
''Pojdi k Špeli. Obljubila si. Obljubila si, da ne boš delala neumnosti.
Drži obljubo.''
Imam halucinacije? Prisluhe? Meša se mi.
Moj nezavedni um mi je poslal, kar je predvideval, da si želim.
Že nekaj časa nisem čutila ničesar.
Med bolečino in ničemer sem izbrala nič.
Zdaj sem samo še čakala na bolečino.
Glas je postal medel, oddaljen, kot bi nekdo na radiu zmanjševal glasnost.

Naredila sem korak naprej, kot bi preverjala.
''Abby, obrni se!'' je zarenčal.
Hotela sem slišati to. Jezo, namišljen dokaz, da mu ni vseeno, dvomljivo darilo mojega nezavednega.Le kako bi lahko vedeli, da v resnici uživam v trenutku norosti, ki me je zajela?

''Z druge strani ceste ste bili podobni nekemu znancu. Žal mi je, zmotila sem se.''
Špela ni spregovorila. Bila je jezna. Uničila sem ji večer.


Prvič po dolgem času nisem vedela kaj me čaka zjutraj.


Buffy, tokrat