Ireland; dreamland

Z družbo sem hodila po mestu.
Precej čudno mesto, nepoznano in podobno Ljubljani.
Ulice, staro mestno jedro, drobni butiki, kafiči, kavarnice, starinarnice in stojnice z nakitom.
Prijetno popoldne, mesto obsijano z toplim soncem. Ne prevroče, brez sapice. Popolno.
Sprehajale smo se po mestu, kar tako, najbrž brez razloga.
Šle smo mimo ulice, ki je bila nekaj posebnega.
Topla zelena, ne visoka, ravno prav velika pomladna trava. Drobne marjetice.
Staro nizko drevo, naslonjeno na star omet, stare mestne ozke hiše.
Sredi vrta pa lesena mizica in na vsaki strani klopca.
Kot nalašč za lomljenje piškotov z koščki čokolade in pitje hladnega pomarančnega soka.
Stara babica, ki dneve preživlja z pečenjem dobrot, je na mizo prinesla komaj da pečene piškote po novem receptu.


Druščina se je razprla da je babica lahko krožnik postavila na sredino mize.
Pripovedovali so si prigode v šoli, dogodivščine, zafrkancije o zapitem petku in srečanja z ljubljeno osebo. Druščina ni bila iz časa svobode, prostih popoldnevov in preprostosti.
Bila je današnja mladina, ki še vedno obožuje babičine recepte in svobodo, pa čeprav jim šola visi za vratom.
Skoraj sem se ustavila.
Med njimi sem ga zagledala. S hrbtom je bil obrnjen proti meni, vendar sem ga prepoznala po smehu in profilu ko je govoril s sosedom. Tako lepo ga je bilo opazovati, medtem ko on mene ni opazil. Tako preprost, tako očarljiv in tako prikupen. Občutki kot da bi se sekunde upočasnile, glasovi družbe postali nemoteče tišji, svet okoli neopazen.
Slišala bi njegov glas, videla njegove oči. Kot v filmu. Si predstavljaš? Jaz si.
Obrnil se je in me opazil. Le opazil.
Nekaj punc iz družbe se je odločilo in odšlo na vrt. Nisem bila prepričana, zato sem z ostalimi nadaljevala pot po ulici. Za vogalom hiše sem se nevede ustavila. Če bi se obrnila in se priključila družbi bi izpadla totalno neumno in butasto. Rue je stala poleg mene in me prepričevala naj se jim pridružimo.
You spin my head right round, when you go down, when you ...
Skrita številka.

Ja?
Zakaj niste prišle še ve? Pridte.

Zdaj se lahko obrnemo in pridružimo družbi in skupaj jemo piškote z cimetovim okusom.
Bile smo povabljene.
On nas je povabil.
Sedeli smo na klopcah. Med nama sta bila še Rue na moji strani in X na njegovi. Nagnila sem se nazaj, da bi ga pogledala, vendar se je on naklanjal naprej. Sklepala sem, da je iskal moj pogled. Tudi jaz sem se nagnila naprej, toda tokrat se je on nagnil nazaj.
Še ena zgrešitev.
Hitro sem se nagnila nazaj in tokrat ujela ta pogled. Slika okoli naju je zbledela in tudi glasovi in smeh so znižali glasnost. Pogled njegovih oči je najprijetnejši adrenalin zame. Počutim se.. super.
V pljučih mi poka, prijetno poka. Kot drobni vodni balončki.

Your cruel device your blood, like ice One look, could kill My pain, your thrill...
5:15, Dremež1 , dremež2..

Bile so le sanje, ne morem reči najlepše ker sem doživela tudi zelo podobne tem.
Jutro in zasanjanost. Še na avtobusu in delno v šoli. Kasneje je občutek resničnosti in ugodja zbledel, vendar je še vedno ostal v glavi.
..Ko bi ta občutek le lahko obdržala cel dan...
Upam da danes sanjam naprej in da me tokrat ne prekine budilka.
Resničnost bi bila popolna in najlepša.
Mogoče pa bo?
Speča Abby/Buffy