Včasih se mi zdi da so sanje najlepši del mojega življenja.
Njihova nepopolna vsakdanja preprostost jih naredi tako popolne zame.
Živim z prijetnimi občutki, jesenskim vetrom, čutom svobode in sončnimi jutri.
Sedim na travniku nad hišo in čakam na večer.
Skušam le čutiti kar me obdaja.
Pozabljam na razum in ralična mnenja.
Sem res preveč prepričana v ljudi ki me obdajajo?
Prevečkrat si me vprašala to.
Mogoče. Upam da ne.
B.
Ni komentarjev:
Objavite komentar