Ura in mogoče kakšn sms.
Vem da me že čakaš.
Začenja me boleti hrbet. Črna potovalka na eni in torba na drugi rami.
Hodim kar se da hitro, ker vem da stojiš pod uro in me čakaš.
Ne razmišljam kaj sem pozabila, ne razmišljam o času.
Petek je in končno se je končalo vsakodnevno hitenje.
Lep dan je. Zimski in topel. Brez oblakov z modrim nebom. Kot da bi žarki zbudili premražene ljudi.
Med množico se ne ustavljam.
Veliko ljudi, mnogo študentov, vsi gredo domov.
Srečam sošolko in jo na hitro pozdravim.
In končno.
Zagledala sem te.
Stal si ob zidu, na glavi si imel kapo in čez ramo ti je visela bež torba. Lahko sem uganila da v njej ni knjig, ne zvezkov.
Ravno si si prižigal čik.
Nisi pogledoval naokrog. Velik si. Vendar imaš najbolj prikupen nasmešek ki me omamlja.
Stekla sem proti tebi, spustila torbi in se ti vrgla okoli vratu. Nisi se prestrašil, le objel si me okoli pasu.
Vedel si da je tvoja mala. Pogledal si me. Čokoloadno rjave oči, tako blizu. Ko bi bile te sekunde ustavljive.
''Žiujo. Še tole skadim in greva. Kakšen je tvoj dan?''
Tako preprost si. Tako simpatičen in tako očarljiv.
Vzel si mojo potovalko in me prijel za roko.
B.
Ni komentarjev:
Objavite komentar