Hodila sva po postaji in se pogovarjala. Preprost običajen pogovor. O dnevu, o fotru, vikendi in partiji in vse kar je vmes. Vse je zbledelo. Izgubilo se je. Le ti in nizko petkovo sonce. Prijetno nebo nad nama v barvah poletja z zimskim vetrom in kupi snega. Skrivam nasmeh za toplim šalom in te opazujem. Govoriš mi o prespali uri, prfoksi slovenščine in sošolki.
Frcneš čik in se mi nasmehneš. Pogledaš predse in pripreš oči. Zapihal je veter. Zmrazilo me je.
''Mraz je.''
Prikimala sem in se nasmehnila.
Stala sva na peronu.
Bila sva sama.
16:42.
Vlaka še ni bilo.
Hotela sem prižgati čik. V navadi ko čakam. Iskala sem po žepih in že odpirala torbo, ko si mi ponudil vžigalnik. Očitno veš kaj iščem.
Ne moti me če kadiš. Zame si takšen kot te poznam. Z škatlico čikov ali brez.
Zatopila sva se v pogovore. O stvareh ne vem čem vsem. Imava načrte za vikend. Gledal si me, smejal si se. Nisi se oziral naokrog. V očeh sem opazovala sonce, ko je pripeljal vlak.
Bil je skoraj da prazen. Rjave barve, poln spranih grafitov ki bledijo. Stari žametni sedeži z potiskom rumenih pik, ki jih prekrivajo podpisi in domišljija mularije. Slekla sem plašč, vrgla torbo na sedež nasproti mene in se vsedla poleg okna. Pogledala sem Blake-a se mu nasmehnila in ga nežno ugriznila v ustnico. Smeh naju je premagal. Naslonila sem se nanj. Objel me je čez ramo. Ob njem se počutim kot mala deklica v objemu medvedka.
In mislim da sem to iskala.
Premišljevala sem o njegovih starcih ki jih bom spoznala. Prikrit strah ki ga skušam odmisliti.
B.
Ni komentarjev:
Objavite komentar