sreda, 9. marec 2011

16:08

Spet te čakam. V navadi imaš da zamujaš in ponavadi niti ne veš da si pozen.
Stojim na robniku, ki obdaja malo parkirišče in opazujem zaslon te butaste nokie in drobne praske na njem.
V drugi roki držim cigareto, katera se počasi bliža koncu. Toplo popoldansko sonce je kot nalašč za prvo pomladno soboto.
Vse kar počnem je pritiskam tipko za zaklep in odklep tipkovnice in čakam če mi pošlješ sporočilo ali me pokličeš.
Hodim gor in dol, opazujem kamenčke pred menoj in postavljam nogo pred nogo, ter skrivam roke v žepih plašča.
Nekdo je zavil na parkirišče. Dvignem pogled in na levi zagledam modrega peugeota, od katerega se odbijajo sončni žarki. Nasmehnem se, skočim dol z robnika in začnem stopati proti avtu. Vidim te ko sediš za volanom, kako ti obraz prekriva tisti očarljiv nasmešek in kako le čakaš da odprem vrata in se ti pridružim pri novem mini potovanju.

''Heyy, verjetno ne veš ampak zopet zamujaš.''

''Živjo Bambi, ma ja, mami sem pomagal še nekej pospravit. Toreej.. deklica z jezera, kam greva danes?''
To je tisto, kar nima imena, kar ne znam opisati, pa vendar obožujem pri tebi.

Ni komentarjev:

Objavite komentar